VSL sodba I Cpg 416/99

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, na podlagi katerega bi morala plačati tožena stranka glavnico v višini 1,420.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in nadaljnjimi pravdnimi stroški. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 64.784,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki navaja, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni zastaran po določbi šestega odst. 380. čl.

ZOR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavlja tožeča stranka (zavarovalnica) svojo terjatev (regresni zahtevek) proti toženi stranki (zavarovalnici), katere zavarovanec je soodgovoren za nastanek zavarovalnega primera. V takšnem primeru pa začne teči zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je (so)odgovoren za nastanek zavarovalnega primera od takrat, ko začne teči proti temu (povzročitelju oz. sopovzročitelju) zastaranje njegove terjatve in se tudi konča v enakem roku. Tako namreč izrecno določa šesti odst. 380. čl. ZOR, ki ga je prvostopno sodišče za ta konkretni primer tudi pravilno uporabilo. Začetek in dolžina zastaralnega roka regresnega zahtevka zavarovalnice proti tretji osebi se tako določata po zastaralnem roku terjatve, v katero zavarovalnica vstopa. To pa pomeni, da je terjatev tožeče stranke napram toženi stranki dejansko zastarala, saj je prišlo do škodnega dogodka dne 12.8.1993, tožbo pa je vložila tožeča stranka dne 7.7.1998, torej po preteku triletnega zastaralnega roka, ki velja za odškodninske terjatve. Navedeno pomeni, da ni bistveno, kdaj je tožeča stranka (zavarovalnica) oškodovancu odškodnino izplačala.

Zastaralni rok regresnega zahtevka zavarovalnice proti (so)povzročitelju škode iz premoženjskega zavarovanja začne teči istega dne kot za oškodovančev odškodninski zahtevek. Takšna so tudi vsa stališča dosedanje sodne prakse (glej: Pregled sodne prakse in literature Vrhovnega sodišča SR Slovenije, Obligacijska razmerja, Splošni del, stran 41, primera 9 in 11; enako stališče tudi v knjigi avtorja dr. Borisa Strohsacka, Obligacijska razmerja III, stran 129, prvi in drugi odstavek).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, uporabilo pravilno materialnopravne določbe, ni pa podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odst. 354. čl. ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi v skladu s 368. čl. ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožeča stranka ni posebej uveljavljala.