VSK sodba Cpg 385/99

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v ..... vzdržalo v veljavi tako, da je dolžna tožena stranka v roku 3 dni po vročitvi sodbe plačati tožeči stranki glavnico v znesku 637.281,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.6.1996 do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 26.546,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.7.1996 do plačila; hkrati je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v 1. točki izreka v delu, kolikor se ta nanaša na plačilo zakonitih zamudnih obresti od 24.6.1996 in v tem obsegu zavrnilo zahtevek tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo v plačilo za 56.957,20 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka vložila pritožbo zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi zatrjuje, da je pravilni znesek kredita 600.000,00 SIT, ne pa toliko, kot to uveljavlja tožeča stranka, poleg tega pa je tožena stranka tudi že plačala 100.000,00 SIT ter obresti v znesku 28.077,00 SIT. Vprašljivih pa je tudi 168.000,00 SIT, ki bi jih moral odpisati nekdanji direktor filiale iz sponzorstva NK Koper. Poleg tega pa je imela tožena stranka v rokah menico, katere ni v roku vnovčila, sedaj pa je rok že zdavnaj pretekel. Ravno tako tudi ni realizirala zastave avtobusa.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi jo moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da temelji zahtevek tožeče stranke na kreditni pogodbi št. 103/96-31 z dne 13.2.1996, na podlagi katere je tožena stranka kot kreditojemalec, tožeči stranki izročila menico kot jamstvo za redno plačevanje obveznosti po tej kreditni pogodbi. V zvezi s tem je ugotovilo, da uveljavlja tožeča stranka plačilo na podlagi prej omenjene zapadle menice, ki glasi na znesek 637.281,00 SIT in je zato utemeljeno ugodilo njenemu zahtevku v prej navedeni višini. Kar se pa tiče pritožbenih navedb v smeri, da naj bi tožena stranka svoj dolg do tožeče stranke delno že poravnala, kot tudi, da naj bi določen znesek bil s strani tožeče stranke odpisan iz naslova sponzorstva, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nova dejstva, ki jih glede na izrecno določilo 496.a čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tožena stranka v pritožbi ne more več uveljavljati. Utemeljeni tudi niso pritožbeni očitki, češ da naj bi tožeča stranka sama zakrivila to situacijo v obliki nemožnosti poplačila, ker da ni v roku vnovčila menice; sodišče prve stopnje je jasno zapisalo, da je tožeča stranka brezuspešno dne 26.6.1996 poskusila vnovčiti sporno menico z datumom dospelosti 26.6.1996. Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 368.čl. ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s tem pritožbeno sodišče le opozarja, da je v besedilu obrazložitve prvostopne sodbe prišlo do očitne napake pri zapisu datuma zapadlosti glavnice v plačilo; na 3. strani je v 2. in 3. odstavku nepravilno navedeno, da tečejo zakonite zamudne obresti od 27.6.1997, namesto od 27.6.1996 (zadnjenavedeni datum je pravilno povzet v izrek sodbe). Gre za napako, ki ne posega v vsebino odločitve in ki je lahko kadarkoli predmet poprave po določilu 342.čl. ZPP.