VSK sklep Cpg 345/99

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točki 2 in 3 izreka ter v točki 4 v delu, v katerem ni odločeno o pravdnih stroških druge tožene stranke, r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do prve tožene stranke v znesku 15.332.530,00 SIT z obrestmi, nato, da ne obstoji terjatev toženih strank do tožeče stranke, nakar je odločilo, da mora prva tožena stranka plačati tožeči stranki 15.332.530,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 11.425.960,00 SIT od 18.2.1994 dalje do plačila, od zneska 2.000.000,00 SIT od 1.2.1994 dalje do plačila in od zneska 1.906.570,00 SIT od 18.2.1994 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 833.720,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje do plačila vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženo stranko je v celoti zavrnilo.

Zoper to sodbo se pritožujeta obe toženi stranki in sicer v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoja nasprotna terjatev prve tožene stranke in v katerem je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, prav tako pa v delu, v katerem ni odločilo o pravdnih stroških druge tožene stranke. Pritožbo sta toženi stranki vložili po svojem pooblaščencu in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagata, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri tem pa naj razveljavi sodbo tudi v delu, v katerem ni odločeno o stroških postopka druge tožene stranke. V pritožbi navaja, da je v delu, v katerem je odločalo o pobotnem ugovoru, sodišče prve stopnje pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, to pa predvsem zato, ker je zavrnilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca. Le-ta naj bi ugotovil natančno višino škode, ki jo je toženi stranki povzročil tožnik. V predmetnem primeru je šlo za škodo, ki jo je tožnik povzročil prvi toženi stranki v poslovnem odnosu, v takem odnosu pa je pogodbena stranka objektivno odgovorna tako za neizpolnitev obveznosti, kakor tudi za svoje ravnanje, s katerim povzroči drugi stranki škodo. Meni tudi, da bi moralo sodišče prve stopnje naložiti tožeči stranki povračilo pravdnih stroškov druge tožene stranke, zoper katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

Pritožba toženih strank je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je ugotovilo neobstoj terjatve prve tožene stranke zoper tožečo stranko in v katerem je tožbenemu zahtevku tožeče stranke zato v celoti ugodilo, dejansko stanje res zmotno in nepopolno ugotovilo in s tem v zvezi tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je izhajalo s stališča, da gre v predmetnem primeru za odškodninsko obveznost tožeče stranke, ki naj bi nastala iz neposlovnega ravnanja, torej zaradi povzročitve nepogodbene škode.

Tožena stranka pa v pritožbi pravilno opozarja, da gre za odgovornost za pogodbeno škodo. Za vprašanje odškodninske obveznosti zaradi pogodbene škode pa niso direktno uporabna določila 154. čl. in sledečih členov Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, ampak določilo 263. čl. ZOR. Po tem določilu pa je dolžnik prost odgovornosti za škodo le, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Res je sicer, da tudi to določilo ne govori o objektivni odgovornosti dolžnika za izpolnitev obveznosti iz pogodbenega razmerja, vendar pa gre za postroženo subjektivno odgovornost, drugačno kot je opredeljena v določilu 1. odst. 154. čl. ZOR. Seveda pa mora tudi v tem primeru kršitev pogodbe, nastalo škodo in vzročno zvezo med kršitvijo pogodbe in nastalo škodo dokazati tožena stranka.

Prav v tej smeri pa gredo tudi pritožbene navedbe tožene stranke, iz katerih izhaja, da bi moral škodo ugotavljati izvedenec ustrezne stroke, ta dokaz pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je prišlo do ustavitve vrtenja kontrolnega traku tako, da ni bil evidentiran celotni prihodek v blagajni, in da je del prihodka za kritje določenih izdatkov zadrževal tožnik, pa je po mnenju pritožbenega sodišča nujno, da vprašanje, kakšne zneske je tožnik na ta način zadržal in ali ni bila s tem povzročena toženi stranki kakšna škoda, res vprašanje, ki bi se ga dalo pojasniti s sodelovanjem izvedenca ustrezne stroke in je v tej smeri dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje res nepopolno ugotovljeno.

Prav tako je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljena pritožba druge tožene stranke glede stroškov postopka. Tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženo stranko je bil v celoti zavrnjen, sodišče pa ni priznalo stroškov druge tožene stranke z obrazložitvijo, da tožena stranka ni predložila specifikacije stroškov v določenem roku in ni z ničemer izkazala, da so drugi toženi stranki zaradi zavrnjenega zahtevka nastali kakšni posebni stroški. Ne glede na to, da je obe stranki zastopal isti pooblaščenec, pa je iz priglašenih stroškov vendarle mogoče ugotoviti, kateri stroški odpadejo na drugo toženo stranko in bi moralo sodišče prve stopnje o njih posebej odločati v skladu z določilom 1. odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženih strank ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoji nasprotna terjatev prve tožene stranke zoper tožečo stranko, v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper prvo toženo stranko ugodilo in v delu, v katerem ni odločilo o pravdnih stroških druge tožene stranke in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje, upoštevajoč, da gre za škodo zaradi krštive pogodbe, glede katere je odgovornost urejena v 263. čl. ZOR, ponovno razišče, ali so podane zakonite predpostavke za nastanek odškodninske obveznosti za povrnitev škode zaradi kršitve pogodbe. Zlasti naj tudi s pomočjo izvedenca ustrezne stroke ugotovi, ali je kakšna škoda z ravnanjem tožeče stranke prvi toženi stranki nastala in v kakšni višini. Obenem pa naj tudi ponovno odloča o pravdnih stroških druge tožene stranke.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst.

166čl. ZPP.