VSC sklep Kp 282/99

Pritožba zasebne tožilke D... S... se z a v r n e kot neutemeljena.

Z v uvodu navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju, na podlagi določil čl. 306/II Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ustavil kazenski postopek,voden proti obtoženi T... T..., zaradi kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po čl. 171/II in I KZ po zasebnih tožbah, kateri sta proti njej vložila zasebna tožilca D... S... in D..., poslovni sistem d.d., P., M. z dne 4. 1. 1996 oz. 11. 1. 1996. Odločeno je še bilo, da morata zasebna tožilca povrniti stroške kazenskega postopka iz 1.-5. točke II. odstavka čl. 92 ZKP ter potrebne izdatke obtoženke in njene zagovornice skupaj z njeno nagrado.

Proti temu sklepu se je pritožila zasebna tožilka D... S.., smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v prejšnje stanje.

Pritožba ni utemeljena.

Iz odredbe na list. št. 22 spisa izhaja, da je predsednica senata v obravnavani kazenski zadevi dne 18. 3. 1999 razpisala glavno obravnavo za dne 7. 4. 1999 in nanjo med drugim povabila zasebno tožilko D... S..., poslovni sistem Dadas in pooblaščenko B... K....

Gre sicer za vabljenje zasebnih tožilcev v nasprotju z določili čl.

121/III ZKP, ki določajo, da se ti, če imajo pooblaščenca, kot je primer v obravnavani zadevi, saj v spisu obstojita pooblastili B...

K... kot pooblaščenke obeh zasebnih tožilcev, vabijo preko te. Zaradi takšnega ravnanja sodišča prve stopnje je seveda potrebno presojati ali sta bila na glavno obravnavo pravilno vabljena tudi zasebna tožilca, pri čemer je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ima sodišče prve stopnje prav, ko ugotavlja, da je zasebna tožilka D... S...

vabilo sprejela dne 2. 4. 1999, da pa se je vabilo za drugega zasebnega tožilca D... - poslovni sistem d.d. in pooblaščenko obeh zasebnih tožilcev,poslano na edino zanju sodišču znani naslov, vrnilo z oznako, da sta od tam preseljena. Sprememba naslovov slednjih dveh, sodišču ni bila nikoli sporočena, zaradi česar jima vabil ni bilo mogoče vročiti, to pa pomeni, da je po določilu čl. 58/I ZKP šteti, da je zasebni tožilec D... - poslovni sistem d.d. zasebno tožbo umaknil in je bilo v tem delu potrebno kazenski postopek proti obtoženki s sklepom ustaviti. To še zlasti, ker D... S... v dopisu, na sodišče prve stopnje prispelem dne 7. 4. 1999 sama sporoča, da ne opravlja več funkcije direktorice sistema, torej ga pred sodiščem ne more več zastopati.

Kar pa se tiče zasebne tožbe, katero je proti obtoženki vložila zasebna tožilka D... S... sama pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila ta, ob nepoznavanju spremenjenega naslova njene pooblaščenke, kateri vabila ni bilo mogoče vročiti, na glavno obravnavo vabljena pravočasno. Kot zasebna tožilka zanjo ni potrebovala posebnih priprav, če pa nanjo ni mogla priti zaradi drugih obveznosti, bi to morala sodišču prve stopnje sporočiti pravočasno. Res je, da je opravičilo poslala priporočeno po pošti že dne 3. 4. 1999, pri čemer pa je, kot poslovna ženska, katera pozna tek poštnih pošiljk, morala predvidevati, da zaradi takratnih velikonočnih praznikov na sodišče to ne bo prispelo pravočasno. Poslužiti bi se morala drugih poti, za kar je imela čas vsaj še dne 6. 4. 1999 in to s pomočjo faxa ali vsaj telefona, česar ni storila. Sodišče prve stopnje je zato ob sprejetju odločitve ravnalo prav, ko je skladno z določili čl. 306/II ZKP kazenski postopek proti obtoženki ustavilo tudi v tem delu. Do drugačne odločitve namreč ne bi moglo priti niti v slučaju, če bi dopis zasebne tožilke prispel pravočasno, saj ta ni vseboval dokazov o zatrjevani neodložljivi službeni poti, kar ni razvidno niti iz s strani zasebne tožilke predloženega faxa podjetja S...- L... d.o.o..

V njem je govora namreč zgolj o sestanku, ne pa o njegovem značaju. Navedb pritožnice torej ni mogoče obravnavati niti kot predloga za vrnitev v prejšnje stanje, saj za ugoditev njenim trditvam niso izpolnjeni pogoji iz čl. 58/II ZKP.

Zaradi povedanega pritožbi zasebne tožilke D... S... ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti. Zasebni tožilec, njegov zakoniti zastopnik oz. pooblaščenec je namreč tisti, ki mora poskrbeti za pravočasno seznanitev sodišča o njegovi odsotnosti z glavne obravnave s predložitvijo potrebnih dokazov, saj se tovrstni kazenski postopki vodijo predvsem v njegovem interesu, to pa kot rečeno, v danem primeru ni bilo storjeno.