VSL sodba I Kp 412/99

Pritožba zagovornika obt. MŠ se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Po čl. 98/I v zvezi s čl. 97/I ZKP mora obtoženka plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 60.000,00 SIT.

Okrožno sodišče v Krškem je s citirano sodbo spoznalo obt. MŠ za krivo zaradi kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po čl. 250/III KZ in kaznivega dejanja zlorabe kreditne kartice po čl. 253/II KZ. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je ob uporabi omilitvenih določil KZ določilo posamični kazni 5 in 3 mesece zapora ter enotno kazen 7 mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Sodišče je tudi odločilo, da mora obtoženka plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino v znesku 40.000,00 SIT, oškodovanemu podjetju P. d.d. B. pa je priznalo premoženjskopravni zahtevek. V zvezi s kaznivim dejanjem tatvine po čl. 211/I KZ pa je sodišče izdalo zavrnilno sodbo.

Zoper sodbo je vložil pritožbo zagovornik obtoženke odvetnik BK, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal razveljavitev izpdobijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec svetnik MG je na seji senata predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ocenilo po pregledu kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in obtoženko utemeljeno spoznalo za krivo očitanih ji kaznivih dejanj ter zanesljivo ocenilo, da je pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe kreditne kartice zašla v negativni saldo v celoti v znesku 972.563,20 SIT, pri tem ravnanju pa je imela namen, da bi si tako pridobljena denarna sredstva tudi protipravno prilastila. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo priči MM, ki je izpovedala, da je bila z vodjo Banke X dvakrat ali trikrat pri obtoženki v službi, da bi jima izročila kartico Y, vendar je zatrjevala, da je nima s seboj, ali da jo je že vrnila, česar pa v resnici ni storila. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je zato obtoženki v celoti dokazan goljufiv namen pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe kreditne kartice, pritožbene navedbe pa v zvezi s tem v celoti neutemeljene.

Po oceni pritožbenega sodišča so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, češ da grafološka ekspertiza ni zanesljiva, kajti sodni izvedenec grafološke stroke BP je izpovedal, da je sporne čeke izpolnila in podpisala obtoženka in je to ugotovil s stopnjo največje verjetnosti ter obtoženkino pisavo ocenil kot tako tipično, da se zaradi ekonomičnosti postopka ni potrebno spuščati v nadaljnje raziskave. Sodišče prve stopnje je njegovo mnenje utemeljeno ocenilo kot verodostojno in ga sprejelo v celoti, svoje razloge pa tudi primerno obrazložilo.

Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 386. čl. ZKP preizkusilo tudi izrečeno kazensko sankcijo in ocenilo, da ji ni mogoče odrekati zakonitosti, pravičnosti in smotrnosti. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obtoženki pravilno izreklo le opozorilno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo primerni posamični in primerno enotno kazen, pa tudi primerno preizkusno dobo, pri tem pa pravilno upoštevalo vse ugotovljene okoliščine.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 1. odst. 383. čl. ZKP tudi ugotovilo, da izpodbijana sodba nima takih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ali kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženke, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Glede na navedeno je zavrnilo pritožbo obtoženkinega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obtoženki pa naložilo kot stroške pritožbenega postopka plačilo povprečnine v znesku 60.000,00 SIT.