VSL sodba I Cpg 710/98

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče po razveljavitvi izvršilnega sklepa Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Kranju toženi stranki naložilo, da mora tožečima strankama plačati 67.063,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.3.1991 dalje do plačila ter pravdne stroške v znesku 15.135,00 SIT, vse v 8 dneh.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Navajala je okoliščine, zaradi katerih je vzela najem poltovornjak, ki pa ga nikoli ni uporabljala za prevoze. Z najemom je le skušala zavarovati povračilo družbi E. dano posojilo. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Pritožba je bila vročena tožečima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Temelj vtoževane terjatve na plačilo najemnine je sklenjena najemna pogodba za tovornjak na podlagi naročilnice tožene stranke z dne 9.7.1990 (priloga A 8), kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče. Že v prvostopnem postopku je tožena stranka trdila, da je tovornjak obdržala kot garancijo za vrnitev predniku tožečih strank E.-u posojenih denarnih sredstev. Tožena stranka niti v prvostopnem postopku, niti v pritožbi ne oporeka po tožeči stranki zatrjevanemu dejstvu, da je sklenila najemno pogodbo za tovornjak. Ta pogodba je bila tudi temelj vtoževani terjatvi na plačilo najemnine. Čim pa je tako, je najemnino dolžna plačati ne glede na njene trditve, da tovornjaka potem, ko ga je pridobila v posest, ni uporabljala (1. odst. 567. čl.ZOR). Da je tožena stranka posest tovornjaka imela na podlagi kakšnega drugega pravnega posla, pa niti ni zatrjevala, še manj dokazala.

Okoliščine, ki so privedle do tega, da je v najem vzela tovornjak in jih tožena stranka navaja šele v pritožbi, so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 496.a člena ZPP ni smelo presojati. Tožena stranka namreč ni pojasnila in verjetno izkazala, zakaj jih brez svoje krvide ni mogla navesti do konca glavne obravnave.

Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, relevantno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ni pa zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve iz 2. odstavka 354. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).