VSK sklep Gpp 14/99

Pritožbi državne tožilke se ugodi in izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je obdolženi, pravno osebo F.S. - Trgovina, turizem in storitve, d.o.o. K. in odgovorno osebo J.B., po 1. odst.

358člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odst. 2. člena Zakona o smiselni uporabi nekaterih določb Kazenskega zakonika Republike Slovenije in Zakona o kazenskem postopku za gospodarske prestopke (ZSUN) oprostilo obtožbe za gospodarski prestopek po 4. alinei 1. odst. 30. člena ZVK. Po 1. odst. 96. člena ZKP v zvezi s 1. odst. 2. člena ZSUN je odločilo, da bremenijo stroški postopka proračun.

Zoper sodbo se zaradi kršitve kazenskega zakona, tedaj pritožbenega razloga po 2. točki 370. v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP v zvezi s 1. odst. 2. člena ZSUN, pritožuje okrožna državna tožilka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na pritožbo državne tožilke odgovarja obdolžena pravna oseba.

Izpostavlja, da gospodarskega prestopka ni storila in izraža mnenje, "da ne obstajajo razlogi za nadaljevanje postopka".

Pritožba je utemeljena.

Pritrditi je treba državni tožilki, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi s 1. odst. 2. člena ZSUN glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženi osebi preganjata, gospodarski prestopek.

Drži sicer, kar pravi prvostopenjsko sodišče, da Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) ureja pravice potrošnikov pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja blaga in storitev s strani podjetij in določa dolžnosti državnih organov in drugih subjektov, da te pravice zagotavljajo. Nekatere kršitve Dobrih poslovnih običajev pri razprodajah in prodajah po znižanih cenah, kot jih je sprejela Gospodarska zbornica Slovenije, so v 2. in 8. točki 77. člena in 5. točki 1. odst. 78. člena opredeljene kot prekrški. Vendar pa državna tožilka pravilno izpostavlja, da na ta način ZVPot na novo predpisuje le kršitve, ki se nanašajo na odnos podjetij, ki opravljajo pridobitno dejavnost na trgu, do potrošnikov, tudi v zvezi z razprodajami. Zakon o varstvu konkurence prepoveduje nelojalno konkurenco, ki jo opredeljuje kot dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerimi se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu (2. odst. 13. člena ZVK). V 9. alinei 3. odst. istega člena pa je kot dejanje nelojalne konkurence navedeno oglaševanje navidezne razprodaje ali navideznega znižanja cen in podobna dejanja, ki zavajajo potrošnike, torej tudi ravnanje v nasprotju s 4. členom Dobrih poslovnih običajev. Zakon o varstvu konkurence za razliko od Zakona o varstvu potrošnikov posega tudi v sfero odnosa do drugih udeležencev, to je ponudnikov blaga in storitev, ki nastopajo na trgu. V 1. odst. 80. člena ZVPot, kjer je predpisano, katere določbe Zakona o blagovnem prometu (ZBP) in Zakona o standardizaciji (ZSt) se prenehajo uporabljati z dnem, ko začne veljati ta zakon, nobena od določb Zakona o varstvu konkurence ni navedena. Dejstveno stanje kot je opisano v obtožnem predlogu vsebuje vse zakonske znake gospodarskega prestopka po 4. alinei 1. odst. 30. člena ZVK, tako da je nasprotno gledanje prvostopenjskega sodišča pomotno. Ker pa sodišče prve stopnje, glede na napačno pravno naziranje, dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo, je bilo potrebno pritožbi državne tožilke ugoditi in izpodbijano sodbo v skladu s 1. odst. 392. člena ZKP v zvezi s 1. odst. 2. člena ZSUN razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje.