VSC sodba Gpp 1/99

Pritožba zagovornice obdolžene pravne in obdolžene odgovorne osebe se z a v r n e kot neutemeljena in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Obdolžena pravna oseba je dolžna plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Z v uvodu navedeno sodbo sta bila obdolžena pravna oseba d.o.o. in obdolžena odgovorna oseba M.K. spoznana za odgovorna storitve gospodarskega prestopka po 1. točki I. odstavka člena 79 Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Obema je sodišče prve stopnje odmerilo kazni z uporabo določil člena 24 Zakona o gospodarskih prestopkih (ZGP) in sicer obdolženi pravni osebi v višini 300.000,00 SIT, obdolženi odgovorni osebi pa v višini 50.000,00 SIT, obe plačljivi v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe.

Odločeno je še bilo, da mora obdolžena pravna oseba, kot strošek tega gospodarsko-kazenskega postopka, plačati povprečnino v znesku 50.000,00 SIT.

Proti tej sodbi se je pritožila zagovornica obdolžene pravne in obdolžene odgovorne osebe in to iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter oba obdolženca oprosti odgovornosti, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zagovornice obeh obdolžencev ni utemeljena.

Pravilna in v celoti skladna z izvedenimi dokazi je ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je obdolžena pravna oseba, katere direktor v tistem času je bil obdolženi M.K., dne 22. 4. 1996 pričela z izgradnjo tenis igrišča, navedenega v izreku sodbe sodišča prve stopnje, čeprav takrat in tudi še ne ob inšpekcijskem pregledu z dne 8. 5. 1996 ni razpolagala z lokacijskim dovoljenjem. Obdolžena pravna oseba in njen direktor, kateri je bil za pridobitev dovoljenja zadolžen, sta torej ravnala v nasprotju z določili člena 73 Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, kar je sankcionirano kot gospodarski prestopek v 1. točki I. odstavka člena 79 istega zakona.

Obema obdolžencema je storitev navedenega gospodarskega prestopka dokazana, saj ju odgovornosti zanj ne morejo odvrniti niti trditve, navedene v vloženi pritožbi. Pritožbeno sodišče namreč ne more slediti trditvi pritožnice, da Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor - Enota v ... ni bil upravičen podati ovadbo proti obdolžencema in to iz razloga, ker mu naj zakonodaja ne bi nalagala takšnih pristojnosti. Gre za trditev, katera je v popolnem nasprotju z določili člena 89 in 91 ZGP, saj ti jasno določata, da so vsi državni organi, med katere seveda spadajo tudi inšpekcijske službe, dolžni naznaniti gospodarske prestopke, o katerih so obveščeni, ali za katere izvedo kako drugače. Podobna ugotovitev velja za nadaljanjo pritožbeno navedbo, da obdolženca opravičuje tudi dejstvo, da lokacijsko dovoljenje ni bilo izdano v roku, navedenem v členu 60 Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, kar je sicer res, ne pomeni pa, da bi zaradi tega smeli pričeti z gradnjo. Če upravni organ ne izda odločbe v roku to ne pomeni, da jo je s tem izdal molče, ampak, kot je navedeno v členu 218/II takrat veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku, da se sme stranka v predpisanem roku pritožiti, česar obdolženca nista storila. Še več, z gradnjo sta pričela, čeprav bi si morala pred tem, po pridobitvi lokacijskega dovoljenja pridobiti še gradbeno dovoljenje (glej lokacijsko dovoljenje z dne 23. 5. 1996 v točki V), katerega sta si pridobila šele dne 7. 10. 1996. Seveda tudi tukaj ni izgubljati besedi o tem, da z odločbo z dne 19. 4. 1996, na katero se je skliceval obdolženi K. v podanem zagovoru in se omenja tudi sedaj v pritožbi, upravni organ ni dovolil predčasnega pričetka gradnje.

Ob v celoti pravilni ugotovitvi dejanskega stanja je sodišče prve stopnje v postopku, v katerem ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, katere ga urejajo, tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, tudi ZGP v njegovem členu 2/II. Ni res, da je šteti navedeno ravnanje obdolžencev za dejanje majhnega pomena. Pritožnici sicer ni mogoče oporekati, da sta bili kasneje potrebni dovoljenji pridobljeni, vendar tega, da sta z gradnjo pričela pred njuno pridobitvijo, ni mogoče tolerirati. Kasnejša izdaja lokacijskega dovoljenja namreč ni sama po sebi umevna, kar dokazuje škodljivost njunega ravnanja in torej ne drži, da škoda v danem primeru ni bila prizadejana.

Za storjeni gospodarski prestopek je sodišče prve stopnje obema obdolžencema odmerilo primerno visoki denarni kazni, pri čemer je v dovoljni meri upoštevalo, z uporabo omejitvenih določil, dejstvo, da je bilo potrebno dovoljenje kasneje pridobljeno. Zato ni videti potrebe po spremembi izpodbijane sodbe v korist kateregakoli izmed obdolženih.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na členu 95/II in 98/I Zakona o kazenskem postopku v zvezi s členom 2 Zakona o smiselni uporabi nekaterih določil Kazenskega zakonika in Zakona o kazenskem postopku za gospodarske prestopke.