VSL sklep II Cp 695/99

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila tožbo, s katero zahteva priznanje pravice do invalidske zavarovalnine od 17.4.1996 dalje.

Prvostopno sodišče se je s sklepom z dne 1.2.1999 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi in odločilo, da bo zadevo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Pri tem se je oprlo na 5. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Proti sklepu se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odst. 353. čl. ZPP. V pritožbi navaja, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke povsem neutemeljen. V izogib nepotrebnemu zavlačevanju pa se pritožuje tudi proti sklepu o stvarni nepristojnosti. Prvostopno sodišče je nepravilno uporabilo 17. čl.

ZPP in napačno ugotovilo odločilno dejstvo, da gre v obravnavani zadevi za spor s področja socialne varnosti. Tožeča stranka s tožbo res zahteva priznanje invalidske zavarovalnine, a ne na temelju določil Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zato ne gre za spor o pravici do in iz invalidskega zavarovanja v smislu 1. tč. prvega odst. 5. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, kot to napačno navaja sodišče. Tožena stranka s svojimi člani na podlagi njihove pristopne izjave sklene pogodbo, na podlagi katere, v skladu s pravili sklada nastanejo določene obveznosti ali pravice za eno ali drugo stranko. Tožeča stranka sicer povsem neutemeljeno uveljavlja pravico iz dodatnega prostovoljnega zavarovanja, ki ne temelji na pravilih obveznega zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja in določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tožeča stranka uveljavlja svoj zahtevek na podlagi izjave, sklenjene pogodbe in iz nje izhajajočih posledic, ki je sicer neutemeljen, a vložen pri pristojnem sodišču. Gre za pogodbeno razmerje, za katero veljajo pravila pogodbenega prava. Zato je na podlagi določil Zakona o sodiščih pristojno prvostopno sodišče.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim sodiščem, da gre za spor s področja socialne varnosti, in sicer konkretno s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja. To je razvidno iz tožbenih navedb tožeče stranke, iz priloženih listin in iz tožbenega zahtevka, v katerem tožeča stranka zahteva priznanje pravice do invalidske zavarovalnine. Kot priznava tudi tožena stranka, gre za pravico iz dodatnega prostovoljnega zavarovanja, kakršne priznava tožena stranka v skladu s svojimi pravili svojim članom. Kot nadalje priznava tožena stranka, je podlaga za priznanje pravic medsebojno pogodbeno razmerje. Upoštevaje vse navedeno je potrebno zaključiti, da gre v obravnavanem primeru za spor o vključevanju v prostovoljno zavarovanje oziroma za spor o izvrševanju pogodb o vključitvi v prostovoljno zavarovanje po tretji alinei 1. tč. prvega odst. 5. čl.

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS, št. 19/94).

V takih sporih pa je stvarno pristojno odločati socialno sodišče.

Odločitev prvostopnega sodišča je torej pravilna, le da je neustrezno njegovo sklicevanje na prvo alineo 1. tč. prvega odst. 5. čl. ZDSS namesto na tretjo alineo 1. tč. prvega odst. 5. čl. tega zakona. Pri tem je potrebno ugotoviti, da je brezpredmetno navajanje Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, saj se nanj tožeča stranka in prvostopno sodišče ne sklicujeta, iz tretje alinee 1. tč. prvega odst. 5. čl. ZDSS pa ne izhaja, da ta velja le v primerih sporov proti Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma pristojnemu organu. Kot sledi iz 30. in 33. čl. ZDSS, velja navedena omejitev, ko gre za področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja, v sporih iz prve alinee 1. tč. prvega odst. 5. čl. ZDSS, v ostalih primerih pa za pristojnost specializiranega socialnega sodišča zadošča, da gre za spor v zvezi s pogodbo o prostovoljnem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ne glede na to, kdo je tožena stranka. Zato v obravnavanem primeru ne gre za spor iz običajnega civilnopravnega razmerja, ampak za spor pogodbeno urejenega razmerja s področja socialne varnosti. V sporu zaradi priznanja pravice iz prostovoljnega invalidskega zavarovanja po pogodbi s Skladom za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije je zato podana pristojnost socialnega sodišča oziroma konkretno Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da niso utemeljene pritožbene trditve in da niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka. Ker tudi ni bilo kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 380. čl. ZPP).