VSL sodba I Cpg 771/97

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v prvi alinei 1. točke izreka datum 2.7.1993 nadomesti z datumom 15.9.1993. V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (1. točka izreka prvostopne odločbe) v nespremenjenem delu potrdi.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki račune za najemnino za poslovne prostore in strojno opremo, za prevoze, za porabljeno električno energijo in druge materialne stroške ter za opravljeno delo njenih delavcev skupaj 1.032.656,20 SIT z zamudnimi obrestmi in ji povrniti izvršilne stroške v znesku 26.062,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagala je, naj jo pritožbeno sodišče razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodičšu v ponovno obravnavo.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je samo v manjšem obsegu utemeljena.

Najprej je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in ugotovilo, da prvostopno sodišče ni napravilo nobene od njih.

Pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb in dokazil, ki jih je predložila tožena stranka, ter da sodba temelji na pravno neveljavnih dokumentih in sicer na zapisniku sestanka z dne 13.5.1993, niso utemeljene.

Tožena stranka ni konkretno navedla dejstev in dokazov, ki naj bi jih navedla oziroma predložila, pa jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Te trditve zato pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

Zapisnik sestanka med predstavniki pravdnih strank z dne 13.5.1993 ni pravno neveljaven dokument, kot meni tožena stranka. Kolikor je iz njega razvidno, da sta se stranki v zvezi z medsebojnim poslovanjem kaj dogovorili, gre za dopolnitve posameznih že prej sklenjenih pogodb, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. V ostalem pa je lahko obravnavan kot eden od dokazov za obstoj posameznih odločilnih dejstev, kakor ga je (zopet pravilno) obravnavalo sodišče prve stopnje. Pri tem pa je treba ugotoviti, da vsebini tega zapisnika tožena stranka med postopkom na prvi stopnji nikoli ni z ničemer oporekala. V zelo obširni, natančni in jasni obrazložitvi pa je sodišče prve stopnje navedlo tudi, katere druge dokaze (zlasti pogodbe, račune in druge listine) je upoštevalo pri dokazovanju odločilnih dejstev ter ugotavljanju dejanske in pravne podlage za svojo sodbo.

Vsaka stranka mora v pravdnem postopku predlagati dokaze za dokazovanje dejstev, ki jih zatrjuje (glej predvsem določbe 2. odst. 7. člena, 219. člena in 1. odst. 299. člena ZPP). Dokazno breme je torej na tisti stranki, ki zatrjuje določeno dejstvo. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakih dejstev, potem na podlagi določbe 221.a člena ZPP sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu: če stranka, ki kako dejstvo zatrjuje, za njegovo dokazovanje ne predlaga dokazov, ga sodišče ne more šteti za ugotovljenega. Če tožena stranka zatrjuje dejstvo, da je določene terjatve tožeči stranki plačala, je torej dolžna predlagati tudi dokaze, ki naj jih sodišče izvede za dokazovanje tega dejstva; če jih ne, sodišče dejstva izvršenega plačila ne more šteti za dokazanega oziroma ugotovljenega (seveda če tega ni moč zanesljivo ugotoviti že na podlagi drugih dokazov). Pri tem ni pomembno, da plačevanje med gospodarskimi družbami (praviloma) poteka preko "državne ustanove pristojne za opravljanje plačilnega prometa", kot navaja tožena stranka v pritožbi. To še ne pomeni, da toženi stranki ni treba predlagati dokazov, ki naj jih sodišče izvede za ugotovitev, da je določene obveznosti tožeči stranki plačala.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji glede na dejstva in dokaze, ki sta jih navedli oziroma predložili pravdni stranki, ugotovljeno popolno in pravilno. Tudi materialno pravo je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno, razen glede odločitve o teku zamudnih obresti od neplačanih najemnin. Najemnine namreč spadajo med občasne denarne dajatve. Od takih dajatev pa po določbi 3. odst. 279. člena ZPP tečejo obresti šele od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.

V obravnavanem primeru je to od vložitve izvršilnega predloga, torej od 15.9.1993 dalje, in ne že od zapadlosti posameznih računov, s katerimi so bile posamezne obveznosti plačila najemnine zaračunane.

Iz navedenih razlogov je bilo treba na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP prvostopno sodbo v izpodbijanem delu glede odločbe o obrestih od najemnin spremeniti tako, da tečejo šele od vložitve izvršilnega predloga dalje. V ostalem delu pa je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in napadeno sodbo potrdilo.