VSK sklep Cp 187/98

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče ugotovilo, da je toženka motila tožnika v soposesti stanovanjske objekta s pritiklinami (kletjo in garažo) na naslovu I., vse vpisano v vl. št. 2441 k.o. I., s tem, da je med 29.10.1995 in 2.11.1995 zamenjala ključavnico na vhodnih vratih stanovanja, kleti in garaže ter vsa vrata zaklenila, s čimer je tožniku onemogočila soposest teh prostorov. Toženki je zato naložilo, da vzpostavi prejšnje stanje, tako da na vhodnih vratih stanovanja, kleti in garaže namesti stare ključavnice ter tožniku zagotovi in omogoči neovirano soposest teh prostorov. Hkrati ji je prepovedalo v bodoče posegati v tožnikovo soposest, ker ji bo sicer izrečena denarna kazen. Toženki je še naložilo, da je dolžna povrniti tožniku 19.060,00 SIT stroškov postopka. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je tožnik na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju v trenutku smrti pokojnega E. Č. ostal soposestnik spornih nepremičnin enako kot postanejo posestniki dediči po 73. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), sicer pa je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil tožnik tudi dejanski soposestnik teh prostorov že pred smrtjo pokojnega E. Č..

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka po svoji pooblaščenki. Meni, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je pridobil premoženje pokojnega E. Č. na podlagi pogodbe, zato zanj ne more veljati 73. člen ZTLR, ki določa in varuje le posest dedičev. Sicer pa tožnik dejanske soposesti pred smrtjo E. Č. ni imel, saj obveznosti, ki jih je prevzel s pogodbo, ni izpolnjeval. Do sklenitve pogodbe je prišlo v času kratkotrajnega prenehanja skupnosti E. Č. in toženke in v tistem času je E. Č. dejansko potreboval pomoč tretje osebe. Tožnik nikoli ni bival v spornih prostorih in nikoli ni bil v posesti ključev. Trditev toženke je potrdila priča O. Ž., sodišče pa bi moralo zaslišati tudi še ostale predlagane priče. Zakaj teh predlaganih dokazov sodišče ni izvedlo, ni obrazložilo. Neposredna posest ne velja niti za gospodarsko poslopje, v katerem naj bi tožnik shranjeval traktor, saj je med dogovorom dne 14.2.1989, po katerem naj bi E. Č. dovolil tožniku shranjevanje traktorja, v nasprotju s tem, da mu je šele leta 1992 prepustil traktor v last.

Pritožba ni utemeljena.

Toženka, ki zatrjuje dejansko soposest spornih prostorov s pokojnim E. Č. iz časa pred njegovo smrtjo, (zatrjuje, da je zanj vseskozi skrbela in da je bila njegova izvenzakonska partnerica ter dedinja), po smrti E. Č. ni mogla pridobiti izključne posesti na zapustnikovem premoženju kljub položaju dedinje. Sporne nepremičnine so bile namreč predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju in zato v zapuščino ne spadajo. Njej zato fiktivna posest po 73. členu ZTLR, v tistem obsegu, kot je soposest izvrševal pred smrtjo pokojni E. Č., ne gre.

Tožnik pa trditve o svoji soposesti izvaja iz 117. člena Zakona o dedovanju (ZD), ki ureja pogodbo o dosmrtnem preživljanju. To je pogodba, s katero se en pogodbenik zaveže, da bo do smrti preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega in v kateri drugi pogodbenik izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja kot dediščino, izročitev tega premoženja, ki pripada preživljancu ob sklenitvi pogodbe, pa je odložena do njegove smrti. Namen posestnega varstva iz 73. člena ZTLR je varovati takšno posestno stanje nad stvarmi, ki spadajo v zapuščino, kakršno je bilo v času zapustnikove smrti. Dediči torej v trenutku smrti vstopijo v pravni in dejanski položaj zapustnika, vendar le v obsegu, v katerem je zapustnik to posest izvrševal. V obravnavanem primeru to pomeni, da je bil soposestnik hiše in gospodarskih objektov skupaj s toženko. Ker pa njegovo premoženje ni bilo predmet dedovanja in ker, kot že rečeno, dediči zato niso po 73. členu ZTLR "nasledili" njegovega posestnega položaja, je lahko tako soposest na tem premoženju na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju pridobil le tožnik. Ob drugačni materialnopravni presoji zadeve bi namreč določeno zapustnikovo premoženje ostalo brez možnosti posestnega varstva. Po mnenju pritožbenega sodišča gre zato v obravnavani zadevi posestno varstvo tožniku kot preživljalcu iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju enako kot dedičem, ki jim posest izrecno priznava 73. čl ZTLR. Pritožbene trditve, s katerimi tožena stranka izpodbija ugotovitev prvostopnega sodišča, da naj bi tožnik imel dejasnko soposest vseh treh objektov že pred smrtjo pokojnega E. Č., zato na odločitev ne morejo vplivati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemelejno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP).