VSM sodba Kp 571/97

r a z s o d i l o : Pritožba zagovornika obt. B.P. se zavrne kot neutemeljena in pot rdi sodba sodišča prve stopnje.
Obtoženec se oprosti povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6.točke drugega odstavka 92.člena Zakona o kazenskem postopku.
Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obt. B.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 325.člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ) ter mu izreklo kazen 8 mesecev zapora. Po določbi četrtega odstavka 95.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6.točke drugega odstavka 92.člena istega zakona ter hkrati odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev.
Proti takšni sodbi se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Predlaga razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, ali njeno spremembo iz obsodilne v oprostilno, podrejeno pa se zavzema za izrek milejše kazni.
Seje pritožbenega sodišča sta se udeležila obtoženec in substitut njegovega zagovornika, ne pa tudi višji državni tožilec. Ker je slednji bil o seji v redu obveščen, jo je pritožbeno sodišče opravilo v njegovi odsotnosti (četrti odstavek 378.člena ZKP).
Pritožba ni utemeljena.
Stališče pritožnika, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe 8.točke prvega odstavka 371.člena ZKP, je brez stvarne podlage. Ta kršitev je podana le v primeru, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah Zakona o kazenskem postopku sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.
Dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, in na katere je oprlo svojo odločitev, niso bili pridobljeni na način, ki je v nasprotju z navedenimi določbami, prav tako pa ne gre za takšne dokaze, na katere sodišče prve stopnje ne bi moglo opreti svoje sodbe. Sicer pa pritožba takšnih kršitev ne konkretizira. Graja ocene izpovedbe priče D. Š. ter očitek v zvezi z zavrnitvijo izvedbe predlaganih dokazov pa predstavlja utemeljevanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na to zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.
Kršitve kazenskega zakona pritožba ni opredelila glede tega, katera konkretna kršitev bi naj bila podana. To pa ni razvidno niti iz njene obrazložitve. Ker tudi preizkus napadene sodbe po uradni dolžnosti (2.točka prvega odstavka 383.člena ZKP) takšne kršitve ni pokazal, je uveljavljanje tega pritožbenega razloga brez vsake podlage.
Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Vsa odločilna dejstva je namreč v celoti razjasnilo in pravilno zaključilo, da je obtoženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi razlogi napadene sodbe ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji dodaja: Obtožencu je očitano, da je zapeljal v križišče, pa pri tem ni upošteval prometnega znaka "križišče s prednostno cesto" in ni dal prednosti vozniku kolesa z motorjem J. D. , ki je pripeljal po prednostni cesti. Takšno obtoženčevo ravnanje je sodišče prve stopnje ugotovilo povsem zanesljivo na podlagi izvedenih in pravilno ocenjenih dokazov. Nobenega dvoma ni glede zaključka sodišča prve stopnje, da je obtoženec spregledal pokojnega J. D. in da je z odvzemom prednosti povzročil trčenje z njim in s tem prometno nesrečo s hudimi posledicami. Izpovedbo očividca nezgode D. Š. je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot verodostojno. Glede odločilnega dejstva, da je obtoženec zapeljal v križišče s prednostno cesto in povzročil trčenje s pokojnim oškodovancem, je ta izpovedba skladna z ostalimi izvedenimi dokazi, na katere se sklicuje obrazložitev napadene sodbe, in dejansko tudi z obtoženčevim zagovorom, da ni videl oškodovanca. Pa tudi vse ostale spremljajoče okoliščine je sodišče prve stopnje v zadostni meri in pravilno razčistilo. Njihovo nadaljnje in še podrobnejše ugotavljanje zato ni potrebno, ker ne more vplivati na dosedanjo odločitev sodišča prve stopnje. Zato je slednje pravilno ravnalo, ker je zavrnilo zagovornikov predlog za izvedbo še nadaljnjih dokazov, na katere se sklicuje tudi pritožba.
Prav tako ni pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje o tem, da obtoženca ne razbremenjuje kazenske odgovornosti dejstvo, da oškodovanec v trenutku, ko je obležal na cestišču, ni imel varnostne čelade na glavi. Brez vsakega dvoma je, da je oškodovanec tudi kritičnega dne imel na glavi čelado, in da torej kolesa z motorjem ni vozil brez nje. Trčenje z njim je s svojo protipredpisno vožnjo povzročil obtoženec in v vsakem primeru je čelada oškodovancu padla z glave ob ali po trčenju. Glede na tako stanje stvari tudi ob dejstvu, da je čelada padla z oškodovančeve glave, preden je prišlo do udarca z glavo ob trd predmet ali tla, ni moč zaključiti, da je zaradi oškodovančevega ravnanja oziroma opustitve bila pretrgana vzročna zveza med obtoženčevim dejanjem in nastalimi posledicami. In to tudi v primeru, če bi bilo zanesljivo izkazano, da je imel na glavi pomanjkljivo nameščeno čelado.
Tako se pokaže, da tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan.
Preizkus odločbe o kazenski sankciji pa je tudi pokazal, da je sodišče prve stopnje obtožencu, glede na težo njegovega dejanja in krivdo, izreklo po vrsti in višini primerno kazen. Ni namreč moč mimo dejstva, da je obtoženec kršil eno od temeljnih pravil, ki jih morajo vozniki upoštevati v cestnem prometu. Odvzem prednosti s spregledom vozila, ki vozi po prednostni cesti, predstavlja vsekakor hudo kršitev. To pa ob povzročitvi hudih posledic povečuje težo obtoženčevega dejanja in narekuje izrek nepogojne zaporne kazni.
Le-to pa je sodišče prve stopnje tudi po višini določilo primerno ter v zadostni meri poudarilo ugotovljeni olajševalni okoliščini. Kljub opozarjanju pritožbe, da je obtoženec dolga leta brez storjenega prekrška, slabega premoženjskega stanja in da je oškodovanec soprispeval k prometni nezgodi ter sklicevanju obtoženca na rojstvo otroka, ni podlage za znižanje kazni, niti za izrek milejše kazenske sankcije.
Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383.člena ZKP, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo upravičeno zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391.člen ZKP).
Iz istih razlogov, kakor sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 95.člena v zvezi s prvim odstavkom 98.člena ZKP).

r a z s o d i l o : Pritožba zagovornika obt. B.P. se zavrne kot neutemeljena in pot rdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec se oprosti povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6.točke drugega odstavka 92.člena Zakona o kazenskem postopku.

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obt. B.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 325.člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ) ter mu izreklo kazen 8 mesecev zapora. Po določbi četrtega odstavka 95.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6.točke drugega odstavka 92.člena istega zakona ter hkrati odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev.

Proti takšni sodbi se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Predlaga razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, ali njeno spremembo iz obsodilne v oprostilno, podrejeno pa se zavzema za izrek milejše kazni.

Seje pritožbenega sodišča sta se udeležila obtoženec in substitut njegovega zagovornika, ne pa tudi višji državni tožilec. Ker je slednji bil o seji v redu obveščen, jo je pritožbeno sodišče opravilo v njegovi odsotnosti (četrti odstavek 378.člena ZKP).

Pritožba ni utemeljena.

Stališče pritožnika, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe 8.točke prvega odstavka 371.člena ZKP, je brez stvarne podlage. Ta kršitev je podana le v primeru, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah Zakona o kazenskem postopku sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

Dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, in na katere je oprlo svojo odločitev, niso bili pridobljeni na način, ki je v nasprotju z navedenimi določbami, prav tako pa ne gre za takšne dokaze, na katere sodišče prve stopnje ne bi moglo opreti svoje sodbe. Sicer pa pritožba takšnih kršitev ne konkretizira. Graja ocene izpovedbe priče D. Š. ter očitek v zvezi z zavrnitvijo izvedbe predlaganih dokazov pa predstavlja utemeljevanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na to zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Kršitve kazenskega zakona pritožba ni opredelila glede tega, katera konkretna kršitev bi naj bila podana. To pa ni razvidno niti iz njene obrazložitve. Ker tudi preizkus napadene sodbe po uradni dolžnosti (2.točka prvega odstavka 383.člena ZKP) takšne kršitve ni pokazal, je uveljavljanje tega pritožbenega razloga brez vsake podlage.

Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Vsa odločilna dejstva je namreč v celoti razjasnilo in pravilno zaključilo, da je obtoženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi razlogi napadene sodbe ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji dodaja: Obtožencu je očitano, da je zapeljal v križišče, pa pri tem ni upošteval prometnega znaka "križišče s prednostno cesto" in ni dal prednosti vozniku kolesa z motorjem J. D. , ki je pripeljal po prednostni cesti. Takšno obtoženčevo ravnanje je sodišče prve stopnje ugotovilo povsem zanesljivo na podlagi izvedenih in pravilno ocenjenih dokazov. Nobenega dvoma ni glede zaključka sodišča prve stopnje, da je obtoženec spregledal pokojnega J. D. in da je z odvzemom prednosti povzročil trčenje z njim in s tem prometno nesrečo s hudimi posledicami. Izpovedbo očividca nezgode D. Š. je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot verodostojno. Glede odločilnega dejstva, da je obtoženec zapeljal v križišče s prednostno cesto in povzročil trčenje s pokojnim oškodovancem, je ta izpovedba skladna z ostalimi izvedenimi dokazi, na katere se sklicuje obrazložitev napadene sodbe, in dejansko tudi z obtoženčevim zagovorom, da ni videl oškodovanca. Pa tudi vse ostale spremljajoče okoliščine je sodišče prve stopnje v zadostni meri in pravilno razčistilo. Njihovo nadaljnje in še podrobnejše ugotavljanje zato ni potrebno, ker ne more vplivati na dosedanjo odločitev sodišča prve stopnje. Zato je slednje pravilno ravnalo, ker je zavrnilo zagovornikov predlog za izvedbo še nadaljnjih dokazov, na katere se sklicuje tudi pritožba.

Prav tako ni pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje o tem, da obtoženca ne razbremenjuje kazenske odgovornosti dejstvo, da oškodovanec v trenutku, ko je obležal na cestišču, ni imel varnostne čelade na glavi. Brez vsakega dvoma je, da je oškodovanec tudi kritičnega dne imel na glavi čelado, in da torej kolesa z motorjem ni vozil brez nje. Trčenje z njim je s svojo protipredpisno vožnjo povzročil obtoženec in v vsakem primeru je čelada oškodovancu padla z glave ob ali po trčenju. Glede na tako stanje stvari tudi ob dejstvu, da je čelada padla z oškodovančeve glave, preden je prišlo do udarca z glavo ob trd predmet ali tla, ni moč zaključiti, da je zaradi oškodovančevega ravnanja oziroma opustitve bila pretrgana vzročna zveza med obtoženčevim dejanjem in nastalimi posledicami. In to tudi v primeru, če bi bilo zanesljivo izkazano, da je imel na glavi pomanjkljivo nameščeno čelado.

Tako se pokaže, da tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan.

Preizkus odločbe o kazenski sankciji pa je tudi pokazal, da je sodišče prve stopnje obtožencu, glede na težo njegovega dejanja in krivdo, izreklo po vrsti in višini primerno kazen. Ni namreč moč mimo dejstva, da je obtoženec kršil eno od temeljnih pravil, ki jih morajo vozniki upoštevati v cestnem prometu. Odvzem prednosti s spregledom vozila, ki vozi po prednostni cesti, predstavlja vsekakor hudo kršitev. To pa ob povzročitvi hudih posledic povečuje težo obtoženčevega dejanja in narekuje izrek nepogojne zaporne kazni.

Le-to pa je sodišče prve stopnje tudi po višini določilo primerno ter v zadostni meri poudarilo ugotovljeni olajševalni okoliščini. Kljub opozarjanju pritožbe, da je obtoženec dolga leta brez storjenega prekrška, slabega premoženjskega stanja in da je oškodovanec soprispeval k prometni nezgodi ter sklicevanju obtoženca na rojstvo otroka, ni podlage za znižanje kazni, niti za izrek milejše kazenske sankcije.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383.člena ZKP, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo upravičeno zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391.člen ZKP).

Iz istih razlogov, kakor sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 95.člena v zvezi s prvim odstavkom 98.člena ZKP).