VSL sklep I Cpg 25/98

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi drugotožena stranka morala plačati prvotoženi stranki 31,737.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1994 dalje do plačila (prvi odst. izreka prvostopne sodbe). Istočasno pa je tožeči stranki naložilo, da mora toženima strankama nerazdelno povrniti 1,196.216,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.7.1997 dalje do plačila (drugi odst. izreka prvostopne sodbe).

Proti navedeni sodbi, posebej pa proti njenemu stroškovnemu izreku, se je pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prvenstveno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri tem ni priglasila stroškov pritožbe.

Pritožba je bila vročena toženima strankama, ki sta nanjo odgovorili (po pooblaščenem odvetniku). Glede glavne stvari sta predlagali zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe, glede stroškov pa ugoditev pritožbi in ustrezno zmanjšanje odmerjenih pravdnih stroškov. Pri tem sta priglasili stroške pritožbenega odgovora.

Po predložitvi zadeve naslovnemu sodišču je tožeča stranka kot nov dokaz predložila poročilo o postopku revizije pri prvotoženi stranki, in sicer za obdobje od 1.1.1993 do vpisa njenega lastninskega preoblikovanja v sodni register.

Navedeno revizijsko poročilo je bilo poslano toženima strankama (v vednost), ki sta predlagali, da se dokaz po omenjenem revizijskem poročilu ne dopusti. Pri tem sta priglasili stroške svojega odgovora.

Pritožba je utemeljena.

1Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe preizkušalo tisto dejansko in pravno stanje, kot ga je sodišče prve stopnje ugotovilo na koncu ponovljene glavne obravnave (tj. dne 10.7.1997). Zato ni upoštevalo revizijskega poročila z dne 29.9.1997 (št.

200-13/97-2/212-4). Navedeno revizijsko poročilo je bilo namreč izdelano po zaključku glavne obravnave z dne 10.7.1997 in torej predstavlja objektivno novoto.

2Zahtevek tožeče stranke se je glasil na "plačilo" 31,737.000,00 SIT. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 31.737,00 SIT, ni zagrešilo absolutne bistvene postopkovne kršitve iz 13. točke 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ampak napako v številki (in sicer v uvodu, izreku in obrazložitvi izpodbijane sodbe), ki pa jo je odpravilo s popravnim sklepom z dne 22.12.1997, opr. št. VIII Pg 434/96-27 (zoper katerega se sicer tožeča stranka ni pritožila).

3Družbeni pravobranilec je na podlagi revizijskega poročila z dne 22.6.1995, št. 380-175/5051550 (priloga A 1), ki oškodovanja družbene lastnine ne ugotavlja, ampak le "domneva", ocenil, da je bila s prenosom dejavnosti zastopanja z družbenega podjetja (prvotožene stranke) na novoustanovljeno zasebno podjetje (drugotoženo stranko) oškodovana družbena lastnina. Zato je začel postopek po 2. odst. 50. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP).

4Ker se v takšnem postopku oškodovanje družbene lastnine ne domneva, saj ne gre za primere iz 48.a člena ZLPP, je moral družbeni pravobranilec dokazati, da je s prenosom dejavnosti zastopanja na novoustanovljeno zasebno (by pass) podjetje prišlo do prepovedanega prelivanja družbenega kapitala v zasebnega. To pomeni, da se tožeča stranka ni mogla uspešno sklicevati na revizijsko poročilo z dne 22.6.1995, saj le-to v tem pogledu nima dokazne moči javne listine (oškodovanja družbene lastnine namreč ne ugotavlja, ampak samo "domneva").

5Zato je tožeča stranka v ponovljenem postopku (predvsem v pripravljalni vlogi z dne 4.3.1997) navedla, da je drugotožena stranka ob vpisu v register zastopnikov "zavedla Urad (Republike Slovenije za varstvo industrijske lastnine) z navedbo, da gre za isto pravno osebo, ki je že poprej bila vpisana v register zastopnikov pri Zveznem uradu za patente v Beogradu, ......., čeprav je dejansko šlo za drugo pravno osebo, kajti P. d.o.o. (drugotožena stranka) je zasebna družba, ustanovljena s strani zaposlenih delavcev prve tožene stranke in vpisana v sodni register dne 26.2.1992 ter torej ta pravna oseba ni nikoli bila vpisana v register zastopnikov pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu". Prav tako pa je navedla, da dejstvo, da "je druga tožena stranka vzporedno podjetje prvotožene stranke, ......., dokazuje tudi dejstvo, da dejavnosti obeh toženih strank opravljajo isti delavci, v istih prostorih, z istimi delovnimi sredstvi ter ob istem času, in dejstvo, da je direktor obeh pravnih oseb ista oseba".

Sodišče prve stopnje je navedena dejstva upoštevalo in jih vzelo za dejansko podlago izpodbijane sodbe, vendar pa je zaključilo, da iz njih ne izhaja zatrjevana pravna posledica (protiustavnost oz.

nezakonitost dobička, ki je bil usvarjen pri drugotoženi stranki).

Tako je zaključilo, da je tožbeni zahtevek, ker tožeča stranka ni izpodbijala "nezakonitih stanj, aktivnosti in delovanj", nesklepčen.

Vendar pa se sodišče druge stopnje z navedenim zaključkom ne more strinjati. Nekdanji družbeni pravobranilec samoupravljanja sicer ni v skladu s svojimi pooblastili iz 2. in 12. člena Zakona o družbenem pravobranilcu samoupravljanja (Ur. l. SRS, št. 21/75 in 31/84) izpodbijal vpisa ustanovitve drugotožene stranke v sodni register oz.

njenega vpisa v register zastopnikov pri Uradu Republike Slovenije za varstvo industrijske lastnine, vendar pa to še ne pomeni, da je opravljanje registrirane oz. vpisane (= dovoljene) dejavnosti zastopanja lahko imelo za posledico oškodovanje družbene lastnine.

Čeprav ustanovitvi in registraciji drugotožene stranke ni mogoče oporekati v statusnopravnem pogledu (z vidika določb Zakona o podjetjih (ZP)), tožeča stranka namreč ni zatrjevala niti izkazala morebitne konkurenčne klavzule v pogodbah o zaposlitvi delavcev prvotožene stranke, pa ji je mogoče oporekati v materialnopravnem pogledu (z vidika določb ZLPP).

Dejstvo, da je 28 (osemindvajset) od skupno 30 (tridesetih) zaposlenih delavcev prvotožene stranke (družbenega podjetja) dejavnost zastopanja preneslo na drugotoženo stranko (zasebno podjetje) na način, da so pri družbenem podjetju spremenili dejavnost, tako da le-to ni nič več opravljalo dejavnosti zastopanja (pred Zveznim zavodom za patente), in da so zasebno podjetje ustanovili za opravljanje dejavnosti zastopanja (pred Republiškim uradom za varstvo industrijske lastnine), namesto da bi družbeno podjetje še naprej opravljalo dejavnost zastopanja (in sicer glede na politične spremembe pred Republiškim uradom za varstvo industrijske lastnine), namreč kaže, da je pri prenosu dejavnosti zastopanja na novoustanovljeno zasebno (by pass) podjetje šlo za očiten primer oškodovanja družbene lastnine. Na to nenazadnje kažeta tudi dejstvi, da je drugotožena stranka od prvotožene prevzela že vpeljano dejavnost (zastopanja) ter da pri svojem poslovanju uporablja ime (bivšo firmo) prvotožene stranke, ki nakazuje na nadaljevanje že uveljavljenega poslovanja.

6Ker sodišče druge stopnje sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, ne pa tudi zaključek, ki ga je le-to napravilo na njihovi podlagi, je ob smiselni uporabi 2. odst. 370. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (1. točka izreka). Izpodbijane sodbe namreč ni moglo spremeniti, ker mu manjka potrebna dejanska podlaga za odločitev o višini tožbenega zahtevka.

7Tako bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotoviti višino oškodovanja družbene lastnine. Revizijsko poročilo z dne 22.6.1995 namreč ne ugotavlja višine oškodovanja, ampak samo višino "dobička", ki je bil pri drugotoženi stranki ustvarjen v letih 1992 in 1993 (ki pa ga enostavno enači z višino oškodovanja). To pa pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje v strukturi "dobička" ugotoviti tisti njegov delež, ki je bil ustvarjen iz naslova zastopanja (drugotožena stranka je namreč registrirana tudi za opravljanje dejavnosti finančnega inženiringa), pri čemer bo moralo upoštevati tudi s tem v zvezi nastale stroške.

Toženi stranki pa bosta seveda imeli možnost dokazovati, da (zaradi spornega prenosa dejavnosti) sploh ni prišlo do zmanjšanja družbene lastnine na račun povečanja zasebne oz. da je bilo oškodovanje (zmanjšanje) družbene lastnine manjše od tistega, kot ga zatrjuje (vtožuje) tožeča stranka. Predmet vračanja je namreč samo tisti "dobiček", ki ga drugotožena stranka ne bi ustvarila, če ne bi bilo prenosa dejavnosti zastopanja od prvotožene stranke.

8Pri tem pa je potrebno denarni zahtevek tožeče stranke obravnavati kot samostojen zahtevek, s katerim bodo odpravljene posledice oškodovanja družbene lastnine (ko je zasebno podjetje na podlagi prenosa dejavnosti zastopanja pridobivalo "dobiček" na račun družbenega podjetja). Družbeni pravobranilec ima namreč v postopkih, ki jih je začel na podlagi 2. odst. 50. člena ZLPP, na razpolago vse zahtevke, s katerimi lahko doseže cilj svoje intervencije (izničenje oškodovanja družbene lastnine). Denarni zahtevek torej ni nujno posledica nedenarnega (npr. na ugotovitev ničnosti "nezakonitih stanj, aktivnosti in delovanj").

9Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijano sodbo, je na podlagi 3. odst. 166. člena ZPP odločitev o stroških pritožbenega postopka (tj. stroških pritožbenega odgovora toženih strank) pridržalo za končno odločbo (2. točka izreka).

10Tako bo moralo sodišče prve stopnje ob novem sojenju poleg dodatnih (novonastalih) stroškov upoštevati tudi vse dosedanje. Pri tem pa bo moralo upoštevati, da je tožeča stranka toženima strankama po sicer naknadno (v revizijskem postopku) razveljavljeni drugostopni in prvostopni sodbi (dne 10.4.1996) že plačala 421.756,00 SIT pravdnih stroškov (priloga A 7), kar med strankama niti ni sporno.