VSL sklep II Cp 1213/96

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopno sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi toženec plačeval mesečno akontacijo za preživnino tožnici v znesku 70.000,00 SIT. Začasna odredba je neutemeljena, ker tožnica ni izkazala pogoja iz čl. 265 ZIP, to je verjetnega obstoja nevarnosti, da bi toženec na kakršenkoli način onemogočil ali otežil izterjavo preživnine.

Proti temu sklepu se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da sodišče ni razumelo predloga, ko se je v razlogih sklepa sklicevalo na določbo čl. 265 ZIP. Taka odločitev je zmotna. Tožnica ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja premoženja, pač pa zaradi plačila preživnine. Začasna odredba glede preživnine pa se izdaja na podlagi čl. 72 ZZZDR, kar pomeni, da gre za povsem drugačni temelj od tistega, ki ga je zmotno ocenjevalo prvo sodišče. Glede na navedeno je jasno, da ni potrebno izkazovati nobene nevarnosti odtujevanja premoženja ali izkazovanje škode, ki naj bi jo kdo utrpel.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je pritožničino stališče pravno zmotno. Izdaja začasne odredbe v smislu čl. 72/2 ZZZDR ni obligatorna, ampak navezana na določene pravne predpostavke iz čl. 265 ZIP.

Pritožba ni utemeljena.

Vsebinsko gledano uveljavlja tožeča stranka v pritožbi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar ta pritožbeni razlog ni podan, kar velja tudi za oba formalno navedena pritožbena razloga.

V tej pravdi zaradi določitve preživnine med zakoncema je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se tožencu naložilo plačevanje akontacije za preživnino tožnici. Zmotno je stališče pritožbe, da prvostopno sodišče ni razumelo predloga in da je prezrlo, da tožeča stranka predlaga začasno odredbo glede preživnine na podlagi čl. 72 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Iz navedb v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe je razvidno, da sta pravdni stranki zakonca, ki nista v razveznem postopku, tako da tožnica uveljavlja preživninski zahtevek do toženca na podlagi čl. 50 ZZZDR. Določba čl. 72/2 ZZZDR o začasni odredbi glede preživljanja zakonca pa se uporablja le v postopku razveze oziroma prenehanja zakonske zveze. Ta določba je namreč vsebinsko in formalno vključena v 7. poglavje drugega dela zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki govori o prenehanju zakonske zveze. Kadar pa gre za spor o preživnini med zakoncema, ki nista v razveznem postopku (čl. 50 ZZZDR), je za začasno odredbo o preživljanju, ki temelji na splošni določbi o začasnih odredbah v sporih o preživljanju v čl. 132/6 ZZZDR, potrebno izkazati obe predpostavki iz čl. 265 ZIP. Tega pa tožeča stranka ni storila, kot je pravilno navedlo prvostopno sodišče, saj je verjetnega obstoja nevarnosti, da bi toženec na kakšen način onemogočil ali precej otežil izterjavo, ni niti poskusila izkazati. Ker je torej manjkala odločilna predpostavka, ki je tudi sklicevanje na tožničino ogroženost ne more nadomestiti, je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožba pa neutemeljena. Ker tudi niso podane kršitve postopka, ki bi jih bilo treba upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (čl. 380. točka 2. ZPP).