VSM sklep Cpg 227/96

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo obstoj prerekane terjatve v višini 30.332,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi in zavrnilo zahtevek glede ugotovitve 5.027,70 tolarjev, o pravdnih stroških pa odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči 85% priznanih stroškov, saj je v takšnem % uspela v pravdi.

Zgolj odločitev o stroških je tožena stranka izpodbijala s pravočasno pritožbo in predlagala spremembo sodbe v delu, kjer je odločeno o stroških. V pritožbi je navedla, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku, ker naj bi bila tožba tožeče stranke nepotrebna, saj je st. upravitelj na naroku za preizkus terjatev priznal upravičenost terjatve, kakor tudi tožbenega zahtevka, prerekal pa je le višino kapitaliziranih obresti.

Pritožba ni utemeljena.

Stečajni upravitelj tožene stranke je na naroku za preizkus terjatev dne 6.6.1994 prerekal tudi kapitalizirane obresti v višini 35.359,70 tolarjev. Zato je bila tožeča stranka - stečajni upnik s sklepom stečajnega senata napotena na pravdo in je tudi pravočasno vložila tožbo za ugotovitev prerekane terjatve. V pravdi je uspela glede 30.322,00 tolarjev, torej s 85% svojega zahtevka, zato ji mora po 154. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tožena stranka povrniti sorazmerni del, 85% nastalih stroškov. Prerekanje terjatve v tem delu ni bilo utemeljeno in je uporaba 154. člena ZPP, ki nalaga plačilo stroškov stranki, ki v pravdi propade, povsem pravilna.

Le glede 5.027,70 tolarjev (15% zahtevka) je tožeča stranka zakrivila stroške pravdnega postopka, zato je 15% stroškov dolžna pokrivati sama, kar je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo.

Dejstvo, da obračuni obresti tožeče stranke niso bili pravilni, še ne pomeni, da je zakrivila vse stroške v zvezi z ugotavljanjem pravilne višine terjatve. V kolikor je stečajni upravitelj nasprotoval samo višini obresti, ne pa tudi temelju, bi moral obresti obračunati sam in jih delno priznati, prerekati pa le del, ki upniku ne gre, in sicer zneskovno. Stečajni upravitelj je obstoj in višino vsake prijavljene terjatve dolžan preveriti in se o njej določno izjaviti ali jo priznava ali prereka (141. in 142. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur.l. RS št. 67/93, ZPPSL). Če tega ne stori, ampak v celoti prereka določeni del terjatve, stroške, ki nastanejo v zvezi z nepotrebno prerekanim zneskom, povzroči po svoji krivdi (156. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje je izpodbijano odločitev o stroških, ki predstavlja sklep, potrdilo po 2. točki 380. člena ZPP, o pritožbenih stroških pa ni odločilo, ker jih tožena stranka ni priglasila.