VSK sodba Cpg 175/96

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru opr.št. ... z dne 9.8.1993 razveljavilo tudi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 363.650,40 USD s pp po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in stroške postopka v znesku 327.200,00 SIT ter tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožečo stranko pa je obvezalo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 330.107,00 SIT v 8 dneh.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi zatrjuje, da pri opravljanju dela po pogodbi o vzdrževanju objektov za varnost pomorske plovbe na območju Republike Slovenije št. 03/01-1669/91 z dne 28.11.1991 ni šlo za izvajanje pristojnosti, ki so jih imeli organi in organizacije v SFRJ, ampak za opravljanje fizičnega dela in s tem povezanih stroškov, kar vse je predmet tega spora. Skladno s 3. tč. odredbe Ministrstva za promet in zveze z dne 24.10.1991 št. 345-22/91 pa je bila tožena stranka posebej pooblaščena za opravljanje nalog in dela po pogodbi. Ni razlog za razdrtje pogodbe okoliščina, da je tožeča stranka dela po pogodbi izvajala neposredno in ne preko enote s statusom pravne osebe v smislu 3. tč. pogodbe. Ustanovitev te enote ni bil pogoj za veljavnost pogodbe. Pogodbena volja pravdnih strank je jasna. Tožena stranka je tožečo stranko neposredno pooblastila za izvajanje del po pogodbi. Tožeča stranka pa se je obvezala, da bo to delo prenesla na poslovno enoto, ko bo ta ustanovljena. Dopis tožene stranke tožeči stranki z dne 27.5.1992 je dejansko enostranki odstop od pogodbe, kar seveda velja za vnaprej in ne za nazaj. To pa pomeni, da do odpovedi mora tožena stranka tožeči stranki plačati tisto delo in stroške, ki je bilo opravljeno do tega datuma. Četudi je točna okoliščina, da je vse premično in nepremično premoženje bivše SFRJ oz. njenih organov ob osamosvojitvi prešlo v last Republike Slovenije, je za presojo te zadeve irelevantno, saj tožeča stranka zahteva plačilo opravljenih storitev in povrnitev stroškov, ne pa amortizacijo za opremo. Poslovni prostor pa sploh ni bil last tožeče stranke temveč je slednjega ta imela v najemu. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi delo v zvezi z vzdrževanjem in varnostjo pomorskih plovnih poti v kritičnem času opravil T.B. osebno kot fizična oseba po pogodbi o delu, ki je bila sklenjena s Pristaniško kapitanijo v Kopru. Pogodba o delu s T.B. je bila sklenjena 1.10.1991, šele 28.11.1991 pa je bila sklenjena sporna pogodba s tožečo stranko. Že to kaže, da T.B. ni bil sposoben kot fizična oseba vzdrževati naprav in skrbeti za varnost obalne plovbe, zaradi česar je tožena stranka sklenila pogodbo s tožečo stranko.

Posebej pa je potrebno poudariti, da je bil T.B. ves čas izvajanja sporne pogodbe redno zaposlen pri tožeči stranki. Ne glede na to, da tožena stranka sedaj storitev oz. uslug tožeče stranke ne potrebuje več in da je tožeča stranka tuja pravna oseba, mora v pravni državi obveljati načelo, da pogodba obvezuje. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in v mejah razlogov določenih po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar pa iz drugih materilano-pravnih razlogov kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Prvenstveno vprašanje, ki se v tem sporu pojavlja je vprašanje aktivne legitimacije tožeče stranke, ki je odvisna od materialno-pravne in dejanske podlage. Navedene dejanske ugotovitve med strankama niso sporne. To, da je bila pogodba o vzdrževanju objektov za promet pomorske plovbe na območju Republike Slovenije sklenjena 28.11.1991 z Ustanovo za vzdrževanje pomorskih plovnih poti Split; da je bila to zvezna ustanova registrirana sicer v Republiki Hrvaški, delovala pa je na obalnem morju bivše federacije. Ustanova je bila s sklepom Okrožnega gospodarskega sodišča v Splitu z dne 15.2.1993 brisana iz sodnega registra.

Sredstva, pravice in obveznosti pa so prešle na podjetje Plovput s.p.o. Split. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega naredilo napačen pravni zaključek, da gre v določenem primeru za univerzalno pravno nasledstvo po 2. odst. 148. čl. ZOR in je zato podana aktivna legitimacija tožeče stranke. Takšno razlagovanje sodišča prve stopnje pa je materialno-pravno zgrešeno, kajti tožeča stranka ni univerzalni pravni naslednik bivše zvezne ustanove, ki je delovala na celotnem obalnem morju bivše Jugoslavije in seveda tudi na obalnem morju Republike Slovenije. Vlada Republike Hrvaške je sicer z "uredbo o osnivanju poduzeča Plovput Split" (Narodne novine št. 3/(92) ustanovila podjetje Plovput p.o. Split. V 3. čl. cit. uredbe pa je izrecno določeno, da sredstva za ustanovitev in začetek dela se zagotovijo iz sredstev ustanove za vzdrževanje pomorskih plovnih poti, ki pripadajo plovnim potem v obalnem morju Republike Hrvaške in katera so postala lastništvo Republike Hrvaške po uredbi o prevzemu sredstev bivše SFRJ v lastništvo Republike Hrvaške (Narodne novine št. 68/91). Tožeča stranka torej ni pravni naslednik bivše zvezne ustanove za območje obalnega morja Republike Slovenije. Je le na novo ustanovljeno podjetje iz sredstev bivše ustanove, vendar le tistih, ki se nahajajo na območju Republike Hrvaške. V tem primeru torej ne gre za univerzalno pravno nasledstvo in zato tožeča stranka tudi v tem sporu ni aktivno legitimirana, zato je bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti iz tega razloga. Nepotrebno je tako v pritožbenem postopku razčiščevati materialno-pravne razloge glede veljavnosti cit. pogodbe oz. ugotavljati ali je bilo delo opravljeno, čeprav tudi ni mogoče trditi, da so vsi razlogi sodbe v tej smeri pravilni.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).