VSK sodba Cpg 40/96

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji več terjatev za zakonite zamudne obresti tožeče stranke zoper toženo stranko stečajnega dolžnika, zavrnilo pa je tisti del zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev obstoja pravice do ločenega poplačila. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih mora tožena stranka poravnati tožeči v znesku 13.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper to sodbo se v delu, v katerem je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen, pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlaga naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tudi zavrnjenemu delu tožbenega zahtevka ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je bila ob sklenitvi pogodbe dne 2.9.1992 tožeči stranki zastavljena premičnina, ki ji je bila tudi izročena, saj je zastavnik tožeči tranki predložil tako ključe kot tudi prometno dovoljenje zastavljenega vozila. Tožeča stranka meni, da je bila s tem izročitev zastavljenih stvari opravljena v skladu s pogodbo. Res je, da sta se stranki dogovorili, da bo zastavitelj v času zastave tovornega vozila leto lahko uporabljal za opravljanje svoje dejavnosti, vendar pa je to le odraz zaupanja upnika v dolžnika in le rahločutnost upnika v odnosu do dolžnika.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je tožbeni zahtevek tožeče tranke zavrnilo, glede bistvene okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno uprabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v bistvenih ugotovitvah tožeča stranka v pritožbi niti ne pobija, utemeljuje zaključek, da zastavne pravice na spornem vozilu tožeča stranka ni pridobila. Po izrečnem določilu 1. odst. 974. člena ZOR je zastavnik dolžan izročiti zastavnemu upniku ali tretjemu, ki sta ga sporazumno določila, stvar, ki je predmet pogodbe, ali listino, ki daje imetniku izključno pravico z njo razpolagati. V konkretnem primeru je nesporno, da predmet zastave, to je tovorno vozilo tožeči stranki kot zastavnemu upniku ni bilo izročeno.

Okoliščina, na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, da so bili izročeni ključi in pa prometno dovoljenje, pa po mnenju pritožbenega sodišča ne utemeljuje zaključka, da bi bila zastava veljavno pridobljena. Tožeča stranka sama priznava, da je tovorno vozilo pustila zastavniku, to je tožencu v nadaljnjo uporabo. Kar pa se tiče prometnega dovoljenja pa gre za listino, ki služi za upravne namene, in nikakor ne zato, da bi dajala imetniku izključno pravico z avtomobilom razpolagati. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje.