VSM sodba Cpg 184/94

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je z izvršilnim predlogom na podlagi verodostojne listine, ki ga je vložila dne 22.10.1993, zahtevala od tožene stranke plačilo računov v skupnem znesku 1,019.964,90 sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1993 ter plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti v znesku 52.660,80 sit, ki so za neplačane račune natekle do 30.6.1993, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve izvršilnega predloga, skupaj s stroški. Tožena stranka je ugovarjalo delno plačilo terjatve, tako da je bilo po dvakratni utesnitvi spornih še 855.884,00 sit. Tožena stranka ni pristopila na obravnavo, prvostopno sodišče pa je za sporni znesek ohranilo v veljavi izvršilni sklep.

Tožena stranka je v pravočasni, laični pritožbi smiselno izpodbijala sodbo zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z navedbo, da dolguje manj kot ji nalaga izpodbijana sodba, ker je del dolga poravnala še pred njenim prejetjem ter da se obravnave, na kateri bi pojasnila svoje navedbe, iz opravičljivih razlogov ni mogla udeležiti.

Sodišče druge stopnje je preiskusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preiskusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov: Iz obvestila tožnika z dne 28.4.1994 izhaja, da tožena stranka dolguje manj, kot glasi v izreku izpodbijana sodba, vendar pa za utemeljenost pritožbe take navedbe tožeče in tožene stranke niso relevantne. Sodišče sodi na podlagi tistega dejanskega in pravne stanja, kot je bilo ugotovljeno na koncu glavne obravnave (Juhart:Pravdni postopek, Lj.1974, str.340). Prvostopno sodišče je izdalo sodbo na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo do zaključka glavne obravnave dne 22.3.1994. Poznejše spremembe tega stanja, tudi če tožnik utesnjuje svoj zahtevek, pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Ugovor delno poravnane terjatve na podlagi 8.točke 50/I ZIP bo imela tožena stranka šele v eventualni izvršbi, če bi tožnik zahteval več, kot mu pritožnica dolguje. Zaradi navedenega pritožnica s pritožbo ni uspela.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranka ni priglasila.