VSL sodba Cpg 1720/94

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke K. d.o.o. M. nasproti toženi stranki O. d.o.o. M. - v stečaju v višini 71.799.274,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.9.1993 dalje do dneva plačila.
Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 415.250,00 SIT v roku 8 dni, da ne bo izvršbe."

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 71.799.274,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.9.1993 do plačila. Sklenilo je še, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 273.665,00 SIT.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila.

Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče odstopiti terjatev delavcev, ki izvirajo iz osebnega dohodka, jubilejnih nagrad, odpravnin in regresa za letni dopust, češ da gre za strogo osebne pravice. Svoja pravna naziranja je podrobno razčlenila.

Pritožnica je predlagala, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pravice iz delovnega razmerja (kot so pravice do osebnega dohodka, jubilejnih nagrad, odpravnin in regresa za letni dopust) osebne pravice in zato neprenosljive v smislu določbe 436. člena ZOR. Odstop n.pr. pravice do osebnega dohodka bi bil zato nedvomno neveljaven pravni posel. Zmotno pa je nadaljnje stališče sodišča prve stopnje, da so tudi vse terjatve, izvirajoče iz pravic na podlagi delovnega razmerja, neprenosljive. Že zapadle terjatve delavcev, izvirajoče iz delovnega razmerja, so prenosljive po določbi 1. odst. 436. člena ZOR.

Pravica do osebnega dohodka, kot ena izmed obravnavanih pravic, je pravica, ki je vezana na delovno razmerje in je v tem smislu trajna pravica (traja toliko časa kot delovno razmerje). Kot trajna pravica daje svojemu imetniku ves čas trajanja vsak mesec zahtevek za izplačilo mesečnega osebnega dohodka. Medtem ko je pravica do osebnega dohodka ena sama in kot taka neprenosljiva, vezana na osebo sklenitelja delovnega razmerja, pa je zahtevkov za izplačilo osebnega dohodka toliko, kolikor mesecev traja delovno razmerje.

Ko je delavcu mesečni osebni dohodek že izplačan, povezanost z osebo upnika, ki je tako značilna za pravico do osebnega dohodka, povsem izgine. Delavec z izplačanim osebnim dohodkom prosto razpolaga. Nobenega vsebinskega razloga ni videti, da ne bi mogel prosto razpolagati tudi z že zapadlim, a še neizplačanim osebnim dohodkom.

V našem pravnem sistemu niti ni absolutne prepovedi, po kateri bi bilo neveljavno vnaprejšnje razpolaganje z osebnim dohodkom, torej s še nezapadlim osebnim dohodkom. Po določbi 93. člena ZIP je na osebni dohodek mogoče seči z izvršbo za običajne terjatve do ene tretjine osebnega dohodka. Določba je nedvomno namenjena varovanju koristi dolžnika, delavca.

Njen smisel je v tem, da se s poseganjem na bodoča izpačila osebnega dohodka ne spravi dolžnika v položaj, ko mu zaradi izvršbe ne bo preostalo dovolj sredstev za zadovoljevanje najosnovnejših življenskih potreb.

Če zgoraj navedeno upoštevamo pri presoji cesijskih pogodb, sklenjenih med delavci in tožečo stranko v predmetni zadevi, potem najprej ugotovimo, da so delavci prenesli na tožečo stranko terjatve do tožene stranke za izplačilo že zapadlih (ne bodočih) osebnih dohodkov, jubilejnih nagrad, odpravnin in regresa za letni dopust. Niso prenašali pravic iz delovnega razmerja, ampak le posamezne zneskovno določene in že zapadle terjatve. Pri tem niso bili v ničemer oškodovani, saj je bil smisel sklenjenih pravnih poslov (posojilnih in cesijskih pogodb) v tem, da naj bi (in tudi dejansko) so prej prišli do izplačila zneskov, ki ustrezajo njihovim zapadlim osebnim dohodkom, jubilejnim nagradam, odpravninam in regresom za letni dopust.

S tem, ko je tožeča stranka po posojilnih pogodbah plačala delavcem zneske, ki ustrezajo njihovim terjatvam do tožene stranke, se za stečajnega dolžnika in tudi za njegove preostale upnike ni ničesar spremenilo. Še vedno gre za iste terjatve, le izplačane bodo (odvisno od velikosti stečajne mase) tožeči stranki. Terjatve iz naslova osebnih dohodkov delavcev v višini izhodiščnih plač, določenih s kolektivno pogodbo, se bodo poravnale kot stroški stečajnega postopka (2. odst. 160. lena ZPPSL), ostale terjatve pa sorazmerno, glede na obseg stečajne mase in višino terjatev ostalih upnikov (1. odst. 160. člena). Če stečajna masa ne bo zadoščala za poplačilo celotne, v tem sporu vtoževane terjatve, skupaj z družbenimi dajatvami, potem bo pač prikrajšana tožeča stranka, ki je delavcem izplačala celotni vtoževani znesek.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izplačilo neto osebnih dohodkov ni v skladu z veljavnimi predpisi. Ni pa pravilen nadaljnji zaključek, da je tako izplačilo nično.

Delavci bi v takem primeru prejeli, kar jim gre, le obveznost do družbene skupnosti bi ostala neporavnana.

Vendar pa spisovna dokumentacija ne daje podlage za zaključek, da so bile delavcem plačani zapadli osebni dohodki, jubilejne nagrade, odpravnine in regres za letni dopust. Na podlagi posojilnih pogodb so jim bili izplačani le zneski, ki so po vrednosti ustrezali terjatvam iz delovnega razmerja. Terjatve iz naslova osebnih dohodkov, jubilejnih nagrad, odpravnin in regresa za letni dopust bodo poplačane šele v stečajnem postopku. Kot dan izplačila delavčevih prejemkov iz delovnega razmerja bo zato štel dan, ko bodo cedirani zaneski izplačani tožeči stranki. Iz stečajne mase se bodo tedaj obračunale tudi vse družbene dajatve. Do neskladja med neto in bruto izplačili osebnih dohodkov sploh ne bo prišlo. Če bo ob glavni razdelitvi tožeči stranki izplačano manj, kot je sama izplačala delavcem, se bo zato štelo, da so bili delavcem izplačani nižji osebni prejemki (v stečajnem postopku bo potrebno za vsakega delavca izdelati običajen obračun prejemkov), kot bi jim sicer šli na podlagi kolektivne pogodbe. Da so dejansko prejeli celotne denarne zneske na podlagi posojilnih pogodb, pa je stvar razmerja med njimi in tožečo stranko, kar ni predmet tega postopka.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno zmotno uporabilo materialno pravo (4. točka 373. člena ZPP), je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Ker je tožeča stranka v tem sporu v celoti uspela, je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovni izrek prvostopne sodbe.

Tožeči stranki gredo po določbi 1. odst. 154. člena ZPP odvetniški stroški za vložitev tožbe (1000 točk po odv.

tarifi), za zastopanje na naroku (500 točk) in stroški sodnih taks (skupaj 320.000,00 SIT). Pritožbeno sodišče je tako odmerilo tožeči stranki pravdne stroške v višini 415.250,00 SIT, ki ji jih mora povrniti tožena stranka.