VSL sodba I Cp 79/95

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena.
2. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v tč. 1 in 3 spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da je tožnica M.E. zaradi vlaganj investicij in dela v nepremičnino, ki je vpisana pri vl.št. 587 k.o. M., do 1/2 solastnica polovice nepremičnin, ki predstavljajo zapuščino pok. A.E. in se ena nerazdelna četrtina nepremičnin vl.št. 587 k.o. M. izloči iz zapuščine pok. A. E. in se na tem delu prizna solastninska pravica tožnice M. E.
Toženca sta nerazdelno dolžna povrniti tožnici M.E. pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe." 3. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 62.655,00 SIT (z besedo: dvainšestdeset tisoč šestopetinpetdeset 00/100) pravdnih stroškov v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo to, kar je zapisano v izreku pod tč. 2 te sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka nerazdelno dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 36.622,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.11.1994 do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Ugotovilo je, da je tožnica vlagala v nepremičnino in da je zato do 1/2 solastnica polovice nepremičnin, ki prestavljajo zapuščino pok. A.E.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe tako, da bo njenemu zahtevku ugodeno v celoti oz. predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je s pok. možem živela v zakonski in gospodarski skupnosti od 12.2.1977 do 22.5.1991. V tem času sta na domačiji izvedla raznovrstna gradbena in ureditvena dela. Ta dela so bila izvršena po iniciativi in z materialnimi sredstvi tožnice. Odplačala je dolg moževe prve žene. Izvedensko mnenje obsega le oceno vrednosti gradbeno ureditvenih del, ni pa vključena vrednost dela, truda in skrbi, kar je tožnica vložila v to, da so dela izvršena. Za vse to, kar je tožnica vlagala, ji je mož priznaval in ves čas obljubljal, da bo svojo polovico nepremičnin prepisal tožnici, vendar do tega ni prišlo. Če ji je bil pripravljen celotno svojo polovico prepisati, potem je za tako odločitev imel utemeljen razlog in taka odločitev nedvomno ustreza pravičnosti.

Tožena stranka M. K. se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in prav tako predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbe. Navaja: Napadene sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev postopka. Sodba je brez dokazne ocene. Sodišče je odločitev o tem, kaj naj bo predmet cenitve, prepustilo izvedencu. Odločitev sodišča je tudi sicer nepravilna in nezakonita, saj nima temeljev v ZTLR (Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). V določbah čl. 20 do 36 tega zakona so navedeni primeri in pogoji za pridobitev lastninske pravice. Iz napadene sodbe ne izhaja pravni temelj. Z dograditvijo ni ustvarila nove stvari. Tožničin zahtevek je uperjen le na delež, ki je predmet zapuščine. Tožnica ni vlagala v del pokojnikove hiše. Vse, kar je bilo opravljeno, je bilo narejeno brez soglasja druge solastnice. Če pa je sodba zakonita, tedaj se toženka protivi tudi izreku o stroških.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ne.

V obravnavanem primeru že iz tožbenih trditev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnica pravi v tožbi, da je pok. A.E. solastnik nepremičnine vl.št. 587 k.o. M. do 1/2, v nadaljevanju pa pravi, da je s svojim materialom začela dograjevati hišo in navaja, kakšne izboljšave je opravila na hiši. Po njenem mnenju predstavlja vrednost njenih vlaganj približno polovico celotne nepremičnine, zaradi česar je upravičena, da se polovica izloči iz zapuščine. Zahteva ugotovitev, da je postala lastnica tiste polovice nepremičnin, ki predstavljajo zapuščino pok. A.E. Vendar pa iz trditev, da je vlagala v hišo in da njena vlaganja predstavljajo polovico vrednosti nepremičnine, lahko sledi le zahtevek, da je postala solastnica ene polovice celotne nepremičnine. Iz zapuščine sicer delež lahko izloča, vendar ne s trditvami, da je vlagala v nepremičnino kot celoto, če je predmet dedovanja le delež na tej nepremičnini. To pa pomeni, da bi morala tožiti vse solastnike. Če je namreč vlagala v hišo in če njeno vlaganje predstavlja polovico vrednosti celotne nepremičnine, potem nima podlage, da zahteva samo izločitev deleža pok. A.E., ampak s takimi trditvami lahko zahteva samo izločitev od vseh solastnikov.

Ker gre za solastnino, stvar ni razdeljena, ampak so razdeljeni samo deleži (čl. 13/1 ZTLR). Vlaganja so torej mogoča le v stvar (čl. 22/1 ZTLR), ne pa v delež. Tožiti bi torej morala vse solastnike kot enotne in nujne sospornike (čl. 201 Zakona o pravdnem postopku - ZPPP). Pasivno legitimirani za pravdo bi bili torej le vsi solastniki (oz. v obravnavanem primeru toženca kot dediča pok. A. E. in preostali solastnik). Ker torej ni tožena prava stranka, bi moralo sodišče prve stopnje v celoti zavrniti tožbeni zahtevek. Pritožbi tožene stranke je bilo zato treba ugoditi in tožbeni zahtevek zavrniti tudi v tistem delu, v katerem je bilo zahtevku ugodeno (čl.373 tč. 4 ZPP). Čeprav je bila tožnica v zapuščinskem postopku na pravdo napotena le zoper dediča, stvar ni nič drugačna. Če je namreč podlaga izločitve taka kot jo zatrjuje tožnica v tožbi, je ne glede na sklep o napotitvi na pravdo treba tožiti vse solastnike, če gre za izločitev dela nepremičnine.

Glede na razloge, zaradi katerih je bilo pritožbi tožene stranke ugodeno in zaradi katerih je bil zahtevek zavrnjen, ni potrebno odgovarjati na druge pritožbene trditve tožene stranke, prav tako pa tudi ne na pritožbene trditve tožeče stranke.

Ker je sodišče druge stopnje sodbo spremenilo, je ponovno odločilo o stroških postopka. Stroške postopka na prvi stopnji je odmerilo v skladu s stroškovnikom in glede na Odvetniško tarifo in Tarifo o sodnih taksah. Specifikacija je razvidna iz spisa (list.št. 55 in list.št. 64). Stroški postopka na prvi stopnji znašajo 41.385,00 SIT, pritožbeni stroški pa 21.270,00 SIT.