VSL sklep I Cp 229/95

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v izpodbijanem - zavrnilnem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu tožeče stranke in izdalo začasno odredbo, s katero je določilo, da je toženec dolžan omogočiti tožniku enkraten vstop v prostore, sobo in kuhinjo v prvem nadstropju zgradbe v L. Odločilo je, da začasna odredba velja do pravnomočne rešitve v predmetni pravdi. V preostalem delu je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Ugotovilo je, da celotnemu predlogu za izdajo začasne odredbe ni mogoče ugoditi. To kar z začasno odredbo zahteva tožnik, je namreč v celoti vsebina tožbenega zahtevka. Po mnenju sodišča prve stopnje je z izdano začasno odredbo upnik v zadostni meri zavarovan tako kot določa 442. člen Zakon o pravdnem postopku.

Proti zavrnilnemu delu se tožnik kot upnik pritožuje in predlaga razveljavitev oziroma spremembo sklepa. Pritožbi prilaga dovoljenje, iz katerega izhaja, da je upravičenec do uporabe prostorov in da te prostore uporablja zakonito. Te dokaze naj sodišče upošteva in tako dopolni dokazni postopek. Z onemogočanjem poslovne dejavnosti mu nastaja nenadomestljiva škoda. Začasna odredba v obliki, kot je bila dovoljena, ne ustreza dejanskemu stanju. Tožeča stranka z enkratnim vstopom v poslovni prostor ne more odnesti vseh svojih stvari. Tako torej tožnik kot upnik z začasno odredbo ni zaščiten.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča premalo raziskalo dejansko stanje, tako da je dvomljivo, ali je začasna odredba v predlaganem obsegu zadostno varstvo za upnika - tožnika.

Pritožbeno sodišče se namreč strinja s pritožbo, da z enkratnim vstopom v stanovanje ne more biti izpolnjen namen začasne odredbe in da taka odredba le v manjši meri - če sploh, varuje upnika.

Sodišče prve stopnje naj zato o začasni odredbi ponovno odloči. Pri tem naj tudi upošteva, da so toženčevi ugovori glede samega zahtevka izjemno skopi. Tudi s tega stališča zato velja v konkretnem primeru presojati upravičenost predloga za izdajo začasne odredbe. Presoditi pa je tudi treba, ali je v obravnavanem primeru potrebno restiktivno obravnavati predlog, upoštevaje, da zakon sam ne predvideva posebne pritožbe zoper sklep, s katerim je predlogu za izdajo začasne odredbe v postopku zaradi motenja posesti ugodeno. Sicer pa bo smotrno čimprej odločiti tudi o stvari sami.

Odločitev pritožbenega sodišča je utemeljena na določilu člena 370/1 Zakona o pravdnem postopku v zvezi s členom 380 tč. 3 in 381 istega zakona in čl. 14 Zakona o izvršilnem postopku.