VSL sodba in sklep I Cp 1585/2009

1. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
2. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.
3. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo zoper sodbo, tožena stranka pa je dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni njene pritožbene stroške, nastale v zvezi s pritožbo zoper sklep, v znesku 96,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni plača tožeči stranki glavnico v znesku 1.371,06 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in obresti v kapitaliziranem znesku 625,50 EUR, v presežku pa je zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Hkrati je toženo stranko obvezalo, da povrne tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 937,63 EUR. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki odmerilo takso za sodbo v višini 57,47 EUR, kar je dolžna plačati v roku 15 dni.

Zoper ugodilni del sodbe se tožena stranka po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje in uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi zatrjuje, da uporablja občinsko stanovanje, kar potrjuje tudi zemljiškoknjižni vpis, tožnica pa nikoli ni bila lastnica. Ker med strankama tudi ni sklenjena nikakršna pogodba, tožnica ne more zahtevati najemnine. Toženka je pridobila pravico po 20. členu Stanovanjskega zakona, saj je šlo za zamenjavo stanovanj med občino in Č. J.. Iz stanovanjske pogodbe z dne 2.7.1979 izhaja, da je toženka pridobila stanovanje v najem od Stanovanjske skupnosti Občine Ljubljana Center. Vrhovno sodišče je v postopku, v katerem je tožnica zahtevala sklenitev najemne pogodbe, ugotovilo, da ima toženka stanovanjsko pravico. Občino je tudi zaprosila za nakup, opravljen je bil ogled stanovanja, toženki je bila celo že poslana kupoprodajna pogodba, ki pa jo občina zaradi korupcije občinskega uradnika ni podpisala. Toženka je pred tem imela stanovanjsko pravico na stanovanju na P. 1, kar izhaja iz stanovanjske pogodbe z dne 1.1.1966 in 2.7.1999. V zadevi P 3967/2006 teče postopek za razveljavitev pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, sodišče pa bi moralo postopek zato prekiniti. Tudi višine sodišče ni ugotavljalo s pristojnim izvedencem, pač pa je povzelo kar neke podatke SPL, ki ni pristojen organ za določene najemnine. Tožbeni zahtevek sploh ni sklepčen, saj se tožba nanaša na povsem drugo stanovanje, kot je tisto, na katerega se nanaša zemljiškoknjižni izpisek.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sklep o odmeri takse za sodbo in opozarja, da je to takso plačala že ob izdaji prve sodbe z dne 5.12.2007, po njeni razveljavitvi pa je bila izdana nova sodba. V spisu se tudi nahaja potrdilo o tem plačilu, sodna taksa pa se plača le enkrat, takšno ureditev pa predpisujejo določbe prejšnjega in sedanjega Zakona o sodnih taksah. Glede na navedeno je izpodbijani sklep nezakonit, poleg tega pa zatrjevanega dejstva o že izvršenem plačilu sploh ne ugotavlja in ga v tem smislu sploh ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka celo meni, da gre za očitno napako in predlaga sodišču prve stopnje, da jo samo odpravi, sicer pa naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožeča stranka le-to ocenjuje kot neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

I. O pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje.

V obravnavani zadevi tožnica temelji svoj zahtevek na določbah o neupravičeni pridobitvi, in sicer na podlagi v času spornega razmerja veljavnega 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po navedeni določbi mora tožena stranka, ki je sporno stanovanje uporabljala, tožnici nadomestiti s tem povezano korist, katero tožnica ocenjuje v višini neprofitne najemnine.

Uvodoma gre najprej poudariti, da toženka uveljavlja vse pritožbene razloge, a pri tem ne pojasni, zakaj naj bi prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti opravilo preizkus, ali je sodba sodišča prve stopnje obremenjena s kakšno procesno kršitvijo, na katero mora sodišče druge stopnje vselej paziti ob odločanju o pritožbi (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče takšnih kršitev ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je namreč v sodbi jasno navedlo vse potrebne razloge, ki omogočajo preizkus pravilnosti sprejete odločitve. Pri tem se je določno opredelilo do vseh tistih trditev in dokazov strank, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dokazna ocena pa je glede pravno odločilnih okoliščin prepričljiva in pravilna. S strani sodišča prve stopnje pravilno povzete in sistematično navedene ključne ugotovitve pa so omogočile le takšen materialnopravni zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje in tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi bila podana tudi zatrjevana druga dva pritožbena razloga.

Sodišče prve stopnje je naprej kot ključno vprašanje presojalo, ali je tožnica dejansko lastnica spornega stanovanja v 4. nadstropju večstanovanjske stavbe na naslovu P. 14 čemur toženka vztrajno oporeka. V tej zvezi pritožbeno sodišče pritrjuje pravilna materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da ni nobenega dvoma o lastništvu tožnice nad predmetnim stanovanjem, saj to izhaja iz predložene listinske dokumentacije in iz drugih pravdnih postopkov, ki so potekali med strankama. Sodišče je te listine oziroma pravnomočne sodne odločbe presojalo pregledno in sistematično in na njihovi podlagi naredilo logične in pravilne zaključke o tem lastništvu, teh zaključkov pa pritožba konkretizirano sploh ne izpodbija. Dejstvo je, da je tožnica na osnovi kupne pogodbe z dne 12.4.1967 (katero je kot kupec sklenil njen oče kot pravni prednik) in na osnovi darilne pogodbe z dne 5.12.1991 tudi vknjižena v zemljiški knjigi kot lastnica, kot izhaja iz sklepa o dovolitvi vknjižbe lastninske pravice (priloga A 14). Prav tako je bilo to vprašanje kot predhodno obravnavano tudi v okviru pravdnega postopka v zadevi III P 2225/2000, v katerem je tožnica s pravnomočno sodbo uspela z zahtevkom na izpraznitev spornega stanovanja. S strani pritožnice priloženi dokazi o tem, da je bila vabljena s strani takratne občine na sklenitev prodajne pogodbe za sporno stanovanje in da je bil že sestavljen njen osnutek, pa zaključkov sodišča prve stopnje prav v ničemer ne omajejo. Tudi sama priznava, da takšna pogodba ni bila nikoli sklenjena (v tej zvezi pavšalni očitki o podkupovanju občinskega uradnika so neupoštevni) in zgolj vabilo na sklenitev pogodbe ne more imeti prav nobenih pravnih posledic. Enako velja glede zatrjevanja, da je toženka v tem stanovanju že vse od leta 1966, kar niti ni sporno, saj je o tem s pravnim prednikom toženka sklenila pogodbo o oddaji stanovanja v uporabo (priloga A 9). V tej pogodbi je bilo prav tako jasno opredeljeno, da je pravni prednik tožnice že lastnik tega stanovanja. Pritožbene navedbe, ki so v pretežnem delu usmerjene v izpodbijanje ugotovitve tožničinega lastništva stanovanja na naslovu se tako izkažejo za neutemeljene. Toženka tako dejansko nima pravnega naslova za uporabo tega stanovanja, saj tudi sama priznava, da nima sklenjene niti nobene najemne pogodbe.

Pritožnica izpodbija tudi odločitev glede višine terjatve, in sicer zgolj z navedbo, da je sodišče ni ugotavljalo z izvedencem, pač pa le na osnovi podatkov SPL d.d. Ljubljana, ki ni pristojen organ za določanje najemnine. Sodišče prve stopnje pa je v tej zvezi pravilno zavrnilo s strani tožnice predlagani dokaz z izvedencem gradbene stroke, saj toženka dejansko ni prerekala navedb tožnice v zvezi s samo višino zahtevka, katerega je temeljila na podatkih SPL d.d. o višini neprofitne najemnine (priloga A 4). Sodišče prve stopnje je glede višine terjatve zaradi njene neprerekanosti le-to pravilno štelo kot nesporno. Skladno z določbo člena 212 ZPP je bila tožena stranka dolžna navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Kot izhaja iz določbe 1. odstavka 287. člena ZPP, pa se dokazi izvajajo le glede spornih dejstev in je bila tako odločitev sodišča prve stopnje o neizvedbi dokaza z izvedencem pravilna. Glede trditve pritožnice, da je bilo višino terjatve mogoče ugotavljati le z izvedencem, pa gre pojasniti, da naš pravdni postopek ne pozna tako imenovanih dokaznih pravil, ki bi v naprej ocenjevala vrednosti določenega dokaza (izjema v omiljeni obliki je določba 224. člena ZPP o dokazni vrednosti javne listine). Tako lahko stranka vsa pomembna dejstva dokazuje s katerimikoli dokazili, ZPP pa ne pozna vrstnega reda dokazil in tudi ne vrednostnih stopenj. Tako je tudi po oceni pritožbenega sodišča način ugotavljanja višine terjatve iz naslova neupravičene pridobitve s primerjavo neprofitne najemnine, temelječe na izračunu SPL d.d., povsem primeren dokaz, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev in je pritožba toženke tudi v tem delu neutemeljena.

II. O pritožbi tožeče stranke zoper sklep.

Po določilu 1. odstavka 33. člena Zakona o sodnih taksah (ZST), ki se uporablja v tej zadevi (člen 39. ZST-1), se v primeru, ko višje sodišče razveljavi odločbo nižjega sodišča, taksa plačana za prvo odločbo, šteje v takso za novo odločbo. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. I Cp 1795/08 z dne 24.9.2008 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. III P 4048/2003 z dne 5.12.2007 in vrnilo zadevo v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je ponovno odločilo s sodbo opr. št. III P 2615/08 z dne 24.11.2008 in z izpodbijanim sklepom tožnici odmerilo takso v znesku 57,47 EUR za to sodbo z obvezo plačila v roku 15 dni.

Podatki spisa pa v celoti pritrjujejo pritožbenemu zatrjevanju, da je tožnica taksno obveznost v enakem znesku poravnala že za prvo sodbo sodišča prve stopnje z dne 5.12.2007, kar izhaja iz priloženega potrdila z dne 21.3.2008 (list. št. 67 spisa). Ker gre nedvomno za situacijo iz določila 1. odstavka 33. člena ZST, je potrebno že plačano takso za prvo sodbo všteti v takso za novo odločbo, tako da tožničina taksna obveznost, naložena z izpodbijanim sklepom, ne obstoji in je pritožba tožnice v celoti utemeljena.

Upoštevajoč navedeno se izkaže, da uveljavljani pritožbeni razlogi toženke niso podani, prav tako pa sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353. ZPP). Pritožbene navedbe tožnice zoper izpodbijani sklep pa so utemeljene, kar je terjalo njegovo razveljavitev (3. točka 365. člena ZPP).

Glede pritožbenih stroškov, povezanih s pritožbo toženke zoper sodbo, je sodišče druge stopnje odločilo, da v tem delu vsaka od pravdnih strank krije svoje pritožbene stroške. Toženka namreč s pritožbo ni uspela, navedbe tožnice v njenem odgovoru na pritožbo pa niso vplivale na odločitev sodišča druge stopnje (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 154 oziroma členom 155 ZPP). Pač pa je bila v celoti utemeljena in potrebna pritožba tožnice zoper izpodbijani sklep, zato ji mora toženka povrniti stroške nastale s to pritožbo (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 154 ZPP). Stroški tožnice v postopku pred sodiščem druge stopnje zajemajo odvetniške stroške sestave te pritožbe in posveta s stranko (tar. štev. 21 oziroma 39 Odvetniške tarife) v vrednosti 175 točk oziroma 80,32 EUR in 20% DDV v znesku 16,06 EUR, oziroma skupaj 96,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.