VSL sodba in sklep I Cp 162/2009

Pritožbi se delno ugodi in se spremenijo:
sklep v 2. točki izreka tako, da se zaradi umika tožbe ustavi tudi postopek glede zahtevka na plačilo zakonskih zamudni obresti od zneska 2.837,58 EUR za čas od 30.12.2005 do 24.2.2006 ter
sodba v 3. in 5. točki izreka tako, da je toženka dolžna tožniku poleg že prisojenega zneska plačati še 2.852,56 EUR (skupaj torej 4.507,71 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.12.2005 dalje
in odločitev o pravdnih stroških (6. točka izreka) tako, da je toženka dolžna tožnici v 15 dneh povrniti 1.285,45 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje,
razveljavi pa se odločitev o zavrnitvi zahtevka na plačilo zakonskih zamudni obresti od zneska 2.837,58 EUR za čas od 30.12.2005 do 24.2.2006.

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje:

1dovolilo spremembo tožbe,

2zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek glede zahtevka na plačilo 2.837,58 EUR,

3toženki naložilo, da mora tožniku plačati še 1.655,15 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.12.2005,

4ter 20,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.1.2005 in 609,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2005 (oboje predstavlja odškodnino za premoženjsko škodo),

5zahtevek v presežku (glede plačila 16.206,30 EUR) zavrnilo,

6tožniku naložilo, da mora toženki povrniti 116,13 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno odločbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik.

Poudarja, da je umaknil tudi zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od plačane akontacije odškodnine, toženka pa umiku, kot je bil specificiran v pripravljalni vlogi z 28.9.2007 ni nasprotovala, zato sodišče o tem delu zahtevka ne bi smelo odločati, odločanje o njem pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Nerazumljiv in v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu je izračun naslovnega sodišča, kolikšno odškodnino je poleg že plačane akontacije za nepremoženjsko škodo toženka tožniku še dolžna plačati. Plačani znesek 680.000,00 SIT oziroma 2.837,58 EUR je sodišče od prisojene odškodnine odštelo enkrat v nominalnem znesku in drugič v revaloriziranem znesku. Sodišče bi moralo od dosojenega zneska odšteti le znesek 3.192,29 EUR.

Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni bila v zamudi s plačilom nespornega dela odškodnine, posledično pa odštevanje dela plačanih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Obrazložitev tega dela sodbe je popolnoma nerazumljiva.

V nadaljevanju pritožbe tožnik povzema obseg škode po posameznih postavkah in poudarja, da je odškodnina iz vseh naslovov prenizka.

Tožnik se obsežno pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških.

Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede umika tožbe

Tožnik utemeljeno opozarja, da je v vlogi z 28.9.2007 umaknil tudi zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od plačane akontacije odškodnine 2.837,58 EUR za čas od 30.12.2005 do dne plačila. Res je tudi, da toženka tako popravljenemu umiku ni nasprotovala, zato bi moralo sodišče v skladu z drugim stavkom 2. odstavka 188. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tudi v tem delu ustaviti postopek. Očitek, da je sodišče prve stopnje v tem delu odločilo preko zahtevka, je utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in zaradi umika tožbe postopek ustavilo tudi v spornem delu, sodbo pa v zavrnilnem delu glede obresti od 2.837,58 EUR za čas od 30.12.2005 do dne plačila, razveljavilo.

Glede višine odškodnine

Pritožnik ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu škode, ampak podrobno analizira in poudarja posamezne težave ter zaključuje, da jih sodišče prve stopnje ni ustrezno vrednotilo, meni torej, da je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju odškodnina prenizko odmerjena. Sestavni del materialnopravnega pravila o odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnin. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ju je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zvin vratne hrbtenice s funkcionalno motenostjo med 4. in 5. vratnim vretencem, po nihajni poškodbi vratne hrbtenice pa se mu je razvil še t.i. sindrom čeljustnega sklepa, da je zdravljenje v ožjem smislu (bolniški stalež) trajalo en mesec, v širšem smislu pa dva meseca in pol, upoštevaje zdravljenje težav s čeljustnim sklepom pa petnajst mesecev in tri tedne, da je bil tožnik petkrat izpostavljen rentgenskim žarkom, ob preiskavi z magnetno resonanco zaprt v valj, desetkrat pregledan pri različnih specialistih, da je desetkrat obiskal osebno zdravnico in dvanajstkrat opravil fizioterapijo, desetkrat pa terapijo zaradi poškodbe čeljustnega sklepa. Tožnik je tri tedne trpel srednje hude bolečine, šest tednov pa blage in stalne bolečine. Tudi v bodoče bo imel blage telesne bolečine. Tožnik ima nekaj trajnih nevšečnosti pri dviganju težjih bremen, grizenju trde hrane ter pri prisilnih držah. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da se je tožnik ob škodnem dogodku sicer ustrašil, dogodek pa ni bil povsem nepričakovan, saj je nanj mirno reagiral (opozoril sopotnico, naj se pripravi na trk), zato primarni strah očitno ni bil tako hud. Sodišče je še ugotovilo, da je bil tožnik upravičeno v skrbeh za izid zdravljenja.

Sodišče prve stopnje je odškodnino odmerilo na 7.700,00 EUR, kar ustreza 8,4 povprečnim neto plačam v državi. Takšna odškodnina ustrezno upošteva vse subjektivne okoliščine, tudi tožnikovo mladost, njegov poklic in to, da ima pri opravljanju dela po poškodbi nekaj težav. Odmerjena odškodnina je tudi ob upoštevanju načela objektivizacije ter ob umestitvi v sodno prakso pravilna in ni prenizka. Tožnik ima res poleg poškodbe vratne hrbtenice še sindrom čeljustnega sklepa, vendar pa primerjava s podobnimi zadevami v novejši sodni praksi (npr. zadeve II Ips 130/2008, II Ips 575/2007, II Ips 54/2007 in II Ips 784/2008) pokaže, da so za podobno hude poškodbe ter posledice (torej za nihajne poškodbe vratne hrbtenice pri katerih je podano tudi zmanjšanje življenjskih aktivnosti) prisojene odškodnine od treh do petih povprečnih plač. Pritožbene navedbe o prenizkem vrednotenju tožnikovih težav torej niso utemeljene.

Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da je sodišče prve stopnje pri izračunu višine odškodnine pomotoma dvakrat odštelo višino glavnice, prvič torej plačani znesek, drugič pa plačani znesek povišan za valorizacijo. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in prisojeno odškodnino zvišalo za neutemeljeno odštetih 2.837,58 EUR.

V preostalem delu pa je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Glede stroškov

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je moralo spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožnik je uspel s približno 75 % prvotno postavljenega zahtevka, s 60 % zahtevka, kakršnega je sodišče obravnavalo od delnega umika tožbe do njene razširitve (torej pretežni del postopka) ter s 30 % zadnje postavljenega zahtevka. Celovito gledano je tožnikov uspeh v postopku približno 60 %, zato mora toženka tožniku povrniti 60 % njegovih stroškov (1.662,5 EUR), tožnik pa njej 40 % (583,6 EUR). Po opravljenem pobotu toženka tožniku dolguje 1.078,90.

Pritožbene stroške je sodišče odmerilo od vrednosti spornega predmeta, s kakršnim je tožnik v pritožbi uspel in znašajo 206,55 EUR. Od priglašenih pritožbenih stroškov je sodišče priznalo le tiste, ki so bili potrebni.