VSM sklep Cpg 46/94

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stečajni upnik se je pravočasno pritožil zoper sklep prvostopnega sodišča, ki je zavrglo prijavo upniške terjatve.

Pritožba ni utemeljena.

Iz stečajnega spisa je razvidno, da je upnik dne 23.11.1993 priglasil terjatev iz naslova osebnih dohodkov 179.383,70 sit in iz naslova imaterijalne škode v zvezi z duševno boleznijo nastalo zaradi delovnega razmerja 2,400.000 sit. Na naroku za preizkus terjatev je stečajni upravitelj pripoznal del zahtevka iz naslova osebnih dohodkov v znesku 130.878,70 sit, s preostalim zahtevkom iz osebnih dohodkov in celotnim odškodninskim zahtevkom pa je bil upnik napoten na postopek za ugotovitev teh terjatev. Dne 4.11.1993 pa je upnik po svojem odvetniku vložil novo prijavo za znesek 2,100.000 sit, ki se pa nanaša na isti dejanski in pravni temelj - upnik zahteva odškodnino za duševne bolečine po 200. členu ZOR v zvezi z duševno boleznijo nastalo v zvezi z delovnim razmerjem. Sodišče prve stopnje je utemeljeno z uporabo določila 333/II ZPP v zvezi s členom 14 zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l.SFRJ št.

84/89), zavrglo ponovno prijavo o isti terjatvi. Upnik je pridobil procesni položaj stečajnega upnika za odškodninsko terjatev že z prvo prijavo. Rezervacijo izplačila doseže upnik s tem. da v roku osem dni vloži postopek v katerem bo ugotovljena prerekana terjatev. O terjatvi, ki je predmet prijave z dne 4.11.1993 (in ne z dne 7.12.1993, kot to napačno navaja pritožitelj), je stečajni senat pravnomočno odločil s sklepom na prvem naroku za preizkus upniških terjatev dne 8.12.1992. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo ponovno prijavo iste terjatve. Očitno pritožitelju tudi ni jasna pravna narava roka za vložitev ugotovitvene tožbe, saj sicer ne bi zahteval podaljšanje tega roka. Rok iz I. odstavka 127. člena ZPPSL je zakonski rok, ki ga sodišče ne more podaljšati, saj bi s podaljšanjem spreminjalo zakon.

Pritožba je torej neutemeljena.