VSL sodba II Cp 3502/2008

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba v zavrnilnem delu potrdi.
Pritožbi tožene stranke se delno ugodi ter se odločitev v obrestnem delu spremeni tako, da te tečejo od 21.10.2002 do prenehanja obveznosti. Na podlagi pritožbe tožene stranke se spremeni tudi odločitev o stroških postopka tako, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. V ostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

V tej pravdi tožnik vtožuje odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel kot policist na vaji v G. Odškodninsko odgovornost utemeljuje tako na krivdni kot na objektivni odškodninski podlagi. Med strankama je spor glede temelja in višine zahtevka.

Sodišče prve stopnje je v razlogih ugotovilo tako krivdno kot objektivno odškodninsko podlago. Krivdno zato, ker naj bi zavarovanec tožene stranke ne poskrbel za ustrezno obutev udeležencev vaje v G. Objektivno pa zato, ker je glede na vse okoliščine primera ugotovilo, da je izvajanje vaje, pri kakršni se je poškodoval tožnik, takšno, da ustreza standardu nevarne dejavnosti. Tožniku je v celoti prisodilo vtoževano odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (1.669,17 EUR) in tudi celotno vtoževano odškodnino za strah (417,29 EUR). Zavrnilo pa je tožnikov zahtevek za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prav tako je zavrnilo njegov premoženjski zahtevek, ki znaša 87,71 EUR. Gre za manjši denarni znesek, ki je bil nakazan na tožnikov plačni račun, saj so mu bili odšteti dodatki za prevoz in prehrano na delu. Zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine je sodišče priznalo od 1.1.2002 dalje. O pravdnih stroških je sodišče odločilo na podlagi metode, ki ločuje uspeh po temelju in višini tožbenega zahtevka.

Pritožba tožeče stranke:

Pritožba se sklicuje na vse zakonsko predvidene pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, sicer pa naj jo vsaj razveljavi in v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba napada odločitev sodišča, ki tožeči stranki ni priznala odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sodijo med duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti tudi povečani napori, ki jih mora tožnik vlagati vse od poškodbe dalje v svojo psihofizično pripravljenost za opravljanje njegovih delovnih nalog. Glede duševnih bolečin pa pritožba pravi, da je tožnik povedal, da mu zaradi vsega tega ni vseeno. Pritožba vidi tudi protispisnost in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ugotovitev sodišča, da duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni, je namreč v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca in izpovedbo tožnika. Pritožba tudi ne more sprejeti odločitve, da je sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo premoženjske škode. Pravi, da je bil dejansko prikrajšan za znesek 87,71 EUR. Oškodovanec pa je upravičen do vse škode, ki jo utrpi.

Pritožba tožene stranke:

Pritožba tožene stranke najprej napada odločitev o podlagi odškodninske odgovornosti. Meni, da delo, ki ga je opravljal tožnik v konkretnem primeru, nikakor ne predstavlja nevarnega dela v smislu pravnega standarda nevarne dejavnosti. Morda bi to veljalo pri osebi, ki takšnega dela ni vajena. Nikakor pa ne pri tožniku. Pritožba se v potrditev svojega stališča sklicuje na dve odločbi vrhovnega sodišča. Prva ima opr. št. II Ips 571/2005. V njej je vrhovno sodišče odločilo, da poledenela tla v zimskem času, še zlasti, ko ves čas sneži in je temperatura pod lediščem, ne pomenijo nevarnosti, ki bi bila v zimskem času neobičajna. Dalje se sklicuje na sodbo pod opr. št. II Ips 370/2004. V njej je vrhovno sodišče pojasnilo, da delno poledenelo in v klanec speljano cestišče do hiše, kjer bi tožnica morala opraviti medicinsko intervencijo, ne predstavlja nevarne dejavnosti. Odločitev sodišča v obravnavani zadevi glede obstoja objektivne odškodninske odgovornosti je zato po stališču pritožbe napačna.

Pritožba se tudi ne strinja, da zimski čevlji Planika, niso bili primerna obutev.

Tudi višina odškodnine je po stališču tožene stranke previsoko odmerjena. Tako izpostavlja odškodnino za strah, ki je bila prisojena pripadniku specialne enote, ta pa se ni mogel tako zelo ustrašiti ob padcu.

Dalje napada odločitev o zamudnih obrestih. V tem delu je sodba po stališču pritožbe neobrazložena. Glede na veljavno sodno prakso se zamudne obresti od nepremoženjske škode priznavajo od dneva vložitve odškodninskega zahtevka dalje.

Nazadnje pritožba napada še odločitev o stroških postopka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena v manjšem delu.

Glede podlage odškodninske odgovornosti:

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbo tožene stranke, da krivdna odgovornost v obravnavani zadevi ni podana. Tožnik je bil namreč obut v gojzerjih (glej prilogo B 14), česar pa ni mogoče šteti za neprimerno obutev. A to je nepomembno, saj je v nadaljevanju ugotovljen obstoj objektivne odgovornosti.

Tisto, kar po stališču pritožbenega sodišča predstavlja nevarno dejavnost v obravnavanem primeru, je vaja z vsemi svojimi bistvenimi lastnostmi. Te lastnosti niso neke naključne okoliščine, marveč so bile sestavni del policijske vaje, ki jo je v okviru dela opravljal tožnik. Najprej je tu pokrajina in letni čas, v katerem se je opravljala policijska vaja. To je zimska pokrajina z zmrznjenimi in spolzkimi tlemi. Nadalje je tu delovno orodje, ki ga je moral imeti pri tem v rokah tožnik. To je bilo namreč orožje. Nazadnje pa je tudi eksplozivnost, naglost, s katero je moral tožnik in njegovi sodelavci planiti iz avta pred namišljeno zasedo. Ta eksplozivnost je tista, ki onemogoča ledu primerno previdnost. Sestavni del vaje je namreč bil planiti iz avtomobila in ne, počasi, previdno stopiti iz njega in se poprej prepričati, ali to lahko storiš varno glede na zaledenelo cestišče. Ker je bila vaja prav takšna in se je izvajala v takšnih vremenskih okoliščinah, v eni roki pa je tožnik moral nositi puško, je takšna vaja nevarna. Ustreza standardu nevarne dejavnosti. O tem, da takšna vaja res ustreza standardu nevarne dejavnosti, pa navsezadnje zgovorno priča statistična dejanska ugotovitev na osmi strani sodbe, da pri vsakem sklopu usposabljanja pride do kakšne poškodbe. Obravnavan primer je po svojih prvinah zelo podoben tistemu, o katerem je vrhovno sodišče odločilo s sodbo opr. št. II Ips 102/2004. Tam je šlo za vojaško vajo, ki je postala nevarna zaradi vseh okoliščin, ki so bile sestavni del vaje pred namišljenim sovražnikom. V odločbah, ki jih ponuja pritožba tožene stranke, takšnih dodatnih okoliščin ni bilo. Pritožbeno sodišče zato z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o obstoju odgovornosti po načelu domnevne vzročnosti soglaša.

O višini prisojene odškodnine:

Pritožba tožeče stranke proti odločitvi o višini odškodnine ni utemeljena. Zmanjšanje življenjske aktivnosti namreč ne presega ravni, ki bi utemeljevala prisojo odškodnine. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje. Duševne bolečine so pravni standard in enako je pravni standard tudi zmanjšanje življenjske aktivnosti. Prvo sodišče je oba pravna pojma ustrezno vsebinsko napolnilo. Tako je pravilno presodilo, ko ugotovitev o tem, da "tožniku ni vseeno" ni pravno okvalificiralo kot duševne bolečine. Takšen zaključek je navsezadnje objektiviziran tudi s tem, da objektivno ugotovljenih poškodb ni ter da je rama normalno gibljiva. Pri nepremoženjski škodi velja sistem numerus clausus. To pomeni, da so tipi pravno priznane nepremoženjske škode izjemni. Vsakršno nepremoženjsko nelagodje ne predstavlja pravno priznane škode. To pa obenem pomeni, da mora konkretna škoda (ki po svoji vsebini sicer ustreza enemu izmed pravno priznanih tipov nepremoženjske škode) doseči raven, ki v skladu s celovitostjo pravnega reda upravičuje prisojo odškodnine. Tako se ne priznava odškodnina za vsakršno telesno spremembo (na primer prasko) v okviru skaženosti in tudi ne vsak čutni dotik v okviru pravno priznane škode v obliki telesnih bolečin. Enako velja za tesnobne občutke, ki v pogovornem jeziku sicer veljajo za strah. Nič drugače ni niti pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Trajne posledice pri tožniku so tako zanemarljive, da jih ni mogoče šteti za primer abstraktnega pravnega pojma zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tudi tožnikovo doživljanje, kakor ga je ugotovilo sodišče, ni takšno, da bi ustrezalo pojmu duševnih bolečin. Dejansko stanje je ugotovljeno pravilno. Dokazna ocena je sklenjena in prepričljiva ter jo sodišče prve stopnje sprejema. Prav tako ne gre za protispisnost, saj sodišče izvedencu ni pripisalo besedila, ki ga ta v resnici ne bi zapisal. Sodišče je le napravilo dokazno oceno (ki jo pritožbeno sodišče sprejema) in nato tudi materialnopravni sklep. To pa ni protispisnost in ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova premoženjske škode je pravilna. Premoženjska škoda namreč sploh ni nastala. Že res, da tožnik ni dobil potnih stroškov in povračila za prehrano na delu v višini 87,71 EUR. Vendar pa je prav tako res, da teh stroškov ni potreboval, saj ga tisti čas ni bilo v službi. Njegovo premoženje tako ni prav nič zmanjšano in škoda ni podana.

Odškodnina, ki je bila tožniku priznana za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah, skupaj ustreza znesku 2,5 povprečne neto plače v državi. Tako prisojena odškodnina ni previsoka. Gre za nizko odškodnino, ki tožnika umešča tja, kamor spada. To pa je v razred zelo lahkih primerov (prva skupina po Fischerjevi razporeditvi. Povprečna odškodnina v tej skupini znaša tri povprečne neto plače. Odškodnina, ki jo je prejel tožnik v obravnavani zadevi tako niti ne dosega povprečja v skupini zelo lahkih primerov.

Glede zakonskih zamudnih obresti:

Odločitev sodišča prve stopnje o zakonskih obresti je sicer res napačna, vendar ne v takšnem obsegu, kot meni pritožba tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi na 12 strani sklicevalo na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 26.6.2002. Ti razlogi pobijajo pritožbeno utemeljevanje, da obstoječa sodna praksa priznava zakonske zamudne obresti od nepremoženjske škode le za čas od vložitve tožbe dalje. Res pa je, da tožniku zakonske zamudne obresti ne pripadajo že od 1.1.2002 dalje. Tedaj namreč tožena stranka še ni bila v zamudi. V zamudo je tožena stranka prišla, ko je prejela poziv tožeče stranke, naj plača odškodnino. To je bilo po navedbah tožeče stranke 21.10.2002. Pritožbi je zato sodišče v tem delu delno ugodilo in obresti priznalo od tega datuma dalje.

Glede stroškov postopka:

Pritožbeno sodišče tudi soglaša s pritožbo, ki napada odločitev o stroških postopka. Za ločevanje uspeha na tisti del, ki odpade na podlago zahtevka in na tisti del, ki odpade na odločanje o višini zahtevka, ni zakonske podlage. Pritožbeno sodišče pa o stroških v nadaljevanju vseeno ni odločilo glede na matematičen uspeh tožeče stranke. V primeru deljenega uspeha je primarno pravilo tisto, ki pravi, da vsaka stranka krije svoje stroške (2. odstavek 154. člena ZPP). V istem odstavku je sicer določeno, da sodišče upoštevaje vse okoliščine primera lahko naloži eni stranki, naj drugi povrne ustrezen del stroškov. Vendar takšnih okoliščin v obravnavani zadevi ni. Pritožbeno sodišče je zato odločilo naj vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Glede stroškov pritožbenega postopka:

Obe pravdni stranki sta s svojima pritožbama v glavnem propadli. Tožeča stranka v celoti, tožena stranka pa v pretežnem delu. Njen uspeh je neznaten. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, naj vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (3. odstavek 154. člena ZPP).

Povzetek odločitve pritožbenega sodišča:

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Podani niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo v zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP). Tudi v tistem delu, v katerem ni utemeljena pritožba tožene stranke, pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo v tem delu je zato v skladu z istim določilom zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo. Odločitev o obrestih in stroških pa je materialnopravno napačna ter jo je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke v skladu s 4. točko 358. člena ZPP spremenilo. Spremenilo jo je tako, da obresti tečejo šele od 21.10.2002 dalje ter tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

-------------------------

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007), ki se na podlagi 2. odstavka

130člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku

(Ur. l. RS, št. 45/2008) še uporablja v tem pritožbenem postopku.

(2) Glej denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, stran 765.