VSL sodba in sklep II Cp 2973/2008

Pritožba zoper sklep, vsebovan pod točko I/2 izreka izpodbijane odločbe, se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Pritožbi zoper sodbo se ugodi, sodba (točka II/1) in odločitev o pravdnih stroških (II/2) se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je za izpodbijano odločbo dovolilo objektivno spremembo tožbe ( točka I/1), tožbo glede primarnega zahtevka zavrglo (točka I/2) in zavrnilo podredni zahtevek na sklenitev najemne pogodbe (točka II).

Zoper odločitev o zavrženju tožbe glede primarnega zahtevka in o zavrnitvi tožbe glede podrednega zahtevka se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki predlaga spremembo sodbe in ugoditev obema zahtevkoma.

Pritožnik pojasnjuje, da je sodišče vezano na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Poudarja, da podlago tožbenega zahtevka predstavlja Zakon o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva (priloga G), ki se nanaša na zasebno premoženje in pridobljene pravice, saj v 1. odstavku 2. člena določa, da države naslednice v skladu s sprejetimi standardi in normami mednarodnega prava priznavajo, varujejo in ponovno vzpostavljajo nepremično premoženje. V 6. členu pa Sporazum določa, da se zakonodaja vsake države naslednice v zvezi s stanovanjskimi pravicami enako uporablja za vse osebe, ki so bili državljani SFRJ brez kakršnegakoli razlikovanja na podlagi spola, rase, barve, jezika, vere, političnega ali drugega mnenja, narodnostnega ali socialnega izvora, pripadnosti narodni manjšimi, premoženja, rojstva ali drugega stanja. Opisane ureditve sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo, zmotno je torej uporabilo materialno pravo, saj ni uporabilo določb, ki bi jih moralo uporabiti.

Pritožnik poudarja, da je imel 31. 12. 1990 pravni naslov, na podlagi katerega je s svojo družino bival v spornem stanovanju in je torej bil imetnik stanovanjske pravice. Glede na to, da je z mednarodno pogodbo ponovno vzpostavljena pravica do premičnega in nepremičnega premoženja, do katerega je bil upravičen 31. 12. 1990, je tožnik imetnik stanovanjske pravice. Gre za pridobljeno pravico na spornem stanovanju z vsemi pravnimi posledicami, ki iz takšne pravice izvirajo, torej tudi upravičenjem do odkupa oziroma nadaljnje uporabe stanovanja. Stanovanjska pravica je trajna in nepreklicna. Sodišče prve stopnje zastaranja ne bi smelo presojati ločeno od mednarodne pogodbe, saj je bila prav z njeno veljavnostjo vzpostavljena pridobljena pravica. Dveletni rok iz 123. člena Stanovanjskega zakona, ki se nanaša le na vložitev zahteve, je treba šteti šele od dne veljavnosti sporazuma.

Enako velja glede zastaranja tožbenega zahtevka na sklenitev najemne pogodbe. Glede tega zahtevka pa pritožnik še poudarja, da toženka nanj sploh ni odgovorila, zato bi moralo sodišče šteti, da tožbenemu zahtevku ne nasprotuje.

Pritožnik še predlaga, da se ob razveljavitvi zadeva vrne v ponovno obravnavanje pred drugim sodnikom.

Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba zoper sklep (točka I/2 izreka) ni utemeljena, pritožba zoper sodbo (II/1 in posledično II/2) pa je utemeljena.

Glede sklepa

Pritožnik utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanji sodbi oziroma sklepu ni uporabilo Sporazuma o vprašanjih nasledstva (1) (v nadaljevanju MSVN), katerih vsebino tožnik pravilno povzema in predstavlja. Vendar pa takšno ravnanje sodišča prve stopnje ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

Stanovanjski zakon (2) (v nadaljevanju SZ) je uredil privatizacijo stanovanj in stanovanjskih stavb ter pogoje zanjo. Tako je bilo treba, upoštevaje določbe SZ in Uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (3) (v nadaljevanju Uredba), zahtevo za odkup stanovanja vložiti v roku dveh let od uveljavitve SZ oziroma Uredbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ta rok glede tožnikovega (vojaškega) stanovanja potekel 8. 1. 1995, in da tožnik v tem roku zahteve ni vložil, pritožnik ne izpodbija.

Tožnik v tožbi in nadaljnjih vlogah ni podal nobenih trditev, ki bi utegnile kazati na to, da je zamuda omenjenega roka posledica kakšne od okoliščin, ki jih našteva 6. člen priloge G MSVN. Tožnik tudi ni podal nobenih dejanskih navedb, ki bi lahko povzročile uporabo MSVN, ki ureja vprašanja nasledstva oz. iz njegovih navedb ni mogoče ugotoviti, zakaj in kako naj bi vprašanja nasledstva držav naslednic nekdanje SFRJ vplivala na privatizacijo stanovanja, na katerem naj bi imel stanovanjsko pravico.

Namen privatizacije je bil prehod iz sistema družbenega premoženja v sistem znanih lastnikov, vendar tako, da se imetnikom stanovanjske pravice oziroma njihovim družinskim članom, ki stanovanje zasedajo, omogoči, da ga uporabljajo še naprej, a ne več kot imetniki stanovanjske pravice, marveč kot lastniki, če to želijo, če tega ne želijo, pa kot najemniki stanovanj. Zato je zakonodajalec predpisal pogoje (117. člen SZ) ter rok za uveljavitev pravice do odkupa stanovanja. Ta rok je veljal in velja za vse imetnike stanovanjske pravice enako. Kaj bi bilo v tožnikovem položaju drugačnega, takšnega torej, da bi utemeljevalo v njegovem primeru neuporabo ali drugačen tek roka, tožnik niti ne pojasni.

Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je tožnik nekoč imel stanovanjsko pravico, po poteku dveletnega roka iz 123. člena SZ (šteto pod pogoji Uredbe) več ne opravičuje k sklenitvi prodajne pogodbe.

Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da rok iz 123. člena SZ ni rok za vložitev tožbe, ampak rok za vložitev zahteve za odkup stanovanja. Vložitev zahteve za odkup stanovanja tudi ne predstavlja procesne predpostavke za vložitev tožbe, ampak gre za vsebinsko predpostavko. Tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe takrat, kadar imetnik stanovanjske pravice ni (pravočasno) vložil zahteve za odkup stanovanja, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje bi torej moralo tožbeni zahtevek zavrniti, ne pa zavreči tožbe, vendar pa je takšna odločitev v (pri)tožnikovo korist, zato sodišče na podlagi njegove pritožbe vanjo ni poseglo.

Pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (4) (v nadaljevanju ZPP) zavrnilo.

Glede sodbe

Tožnik je vložil vlogo, s katero je razširil tožbo, tako da je postavil še podredni zahtevek, na naroku 13. 3. 2008. Sodišče prve stopnje je o spremembi tožbe odločilo šele hkrati z izdajo izpodbijane sodbe. Sklep, da se sprememba tožbe dovoli, je sicer postal pravnomočen. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče opozarja, da se toženka v obravnavo po spremenjenem tožbenem zahtevku, kot utemeljeno opozarja pritožnik, ni spustila. Navedba, da "toženka v celoti prereka tožnikove navedbe, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja, ter dodaja, da vztraja pri svojih navedbah z odgovora na tožbo in da šteje, da so tožnikove navedbe v zadnji pripravljalni vlogi nerelevantne za odločitev sodišča" je popolnoma splošna, vsebinsko prazna in ni mogoče niti razbrati, ali se v čemerkoli sploh nanaša na novo postavljeni podredni zahtevek.

Pritožnik torej pravilno poudarja, da je sodišče prve stopnje, ko je odločalo o podrednem zahtevku, obravnavalo ugovore, ki jih toženka ni postavila.

Pritožbeno sodišče poudarja, da jih tudi (še) ni bila dolžna postaviti, saj je sodišče prve stopnje spremembo tožbe dovolilo šele s sklepom, ki ga je izdalo skupaj z obravnavano sodbo in toženki vročilo 9. 6. 2008, torej po zaključku naroka za glavno obravnavo (13. 3. 2008).

V postopku glede podrednega tožbenega zahtevka je bila torej zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 185. členom ZPP, zaradi česar je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ponovljenem postopku se bo toženka smela najprej izreči o podrednem zahtevku, glede na to, da je bila sprememba tožbe dovoljena šele po zaključku naroka za glavno obravnavo. Nato pa bo moralo sodišče prve stopnje o podrednem tožbenem zahtevku odločiti, upoštevaje trditve tožeče stranke in morebitne ugovore tožene stranke.

Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sodbe. O pritožbenih stroških bo sodišče odločilo skupaj z določitvijo o glavni stvari (3. odstavek 165. člena ZPP).

Tožnik predlaga, da se v primeru razveljavitve, zadeva dodeli drugemu sodniku, ker naj bi imela sodnica, ki je izdala izpodbijano sodbo že izoblikovano mnenje, ki ga nikakor ni pripravljena spremeniti. Pritožbeno sodišče v ravnanju sodnice, pa tudi v njeni odločitvi in obrazložitvi sodbe ne zazna tega, kar trdi pritožnik, pa tudi ne kakšnih razlogov, ki bi utemeljevali in opravičevali odločitev po 356. členu ZPP.

(1) Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 20 (71) z 8.8.2002.

(2) Ur. l. RS, št. 18/91 s spremembami in dopolnitvami.

(3) Ur. l. RS, št. 61/92.

(4) Ur. l. RS, št. 73/2007 (ZPP-UPB3), ki se v tej zadevi uporablja glede na prehodno določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZPP-D), saj je bila pred uveljavitvijo ZPP-D na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal.