VSL sodba II Cp 53/94

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 3. izreka tako spremeni, da se ta del izreka glasi: "Tožnik T.M. je dolžan plačevati za preživljanje ml. sina Ž. mesečno preživnino v znesku 3.000,00 SIT od 1.12.1992 dalje in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilo dospele obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 10. dne v mesecu v naprej na roke otrokove matere M.M., v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe." V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank. Njunega ml. otroka Ž.M. je dodelilo v varstvo in vzgojo toženki - materi. Tožniku - očetu je naložilo, da plačuje za sina po 3.000,00 SIT mesečne preživnine od 1.12.1992 dalje na roke otrokove matere do vsakega 10. dne v mesecu v naprej, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, obenem pa je še določilo, da je dolžan tako določeno preživnino plačevati do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov v SR Sloveniji in od takrat naprej v valoriziranih zneskih po sklepu Skupnosti socialnega skrbstva Slovenije.

Proti tej sodbi se je pritožil tožnik in sicer zoper odločitev o dodelitvi otroka materi in glede preživnine. Uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo dalo oporo ravnanju tožene stranke, ki je otroka samovoljno in s prevaro odvzela tožniku in ga odpeljala v Srbsko krajino. Tožnikovo okolje za otroka ne bi bilo novo, saj je tudi prej skrbel za varstvo otroka on in njegova mati. Nasprotno, to okolje bi bilo zanj ugodnejše, sedanja odločitev pa je v otrokovo škodo. O preživnini je sodišče odločilo v nasprotju z določilom čl. 78 ZZZDR, ki sodišču ne daje takih pristojnosti. Tudi ni pravilna odločitev o vsakokratni valorizaciji, saj otrok ne živi v Sloveniji. Pritožbeno sodišče naj zato izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pri ugotavljanju dejanskega stanja se je sodišče prve stopnje oprlo na tožnikovo izpovedbo. Toženka naj bi že skoraj dve leti živela v takozvani Srbski krajini, kamor se je odselila iz Ljubljane z otrokom skupaj s svojimi starši. V V. naj bi imeli hišo. Tožniku se je v tem času rodil še en otrok in z materjo tega otroka tudi živi. Tožnik je tudi izrecno izjavil, da toženki kot materi ni imel kaj očitati, kar se tiče skrbi za otroka. Glede na takšno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da naj se otrok dodeli v varstvo in vzgojo materi, pri kateri tudi živi in je taka odločitev nedvomno v otrokovo korist. Ta je pri odločanju o tem, pri katerem od staršev naj bo otrok, najpomembnejše merilo.

Glede preživnine je odločitev sodišča pravilna, v kolikor se nanaša na znesek, kakršnega je tožnik tudi sam vtoževal od toženke, ne da bi pri tem sploh vedel, ali je zaposlena. Ne le, da sodišče prve stopnje ni preseglo svojih zakonskih pooblastil, marveč je treba povedati, da člen 78 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) sodišču izrecno naroča, da mora tedaj, ko razveže zakonsko zvezo po čl. 65 tega zakona, odločiti tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok. Sodišče prve stopnje je, kot rečeno, upoštevaje otrokovo korist, pravilno odločilo, da se otrok dodeli v varstvo in vzgojo materi in da se tožencu zaenkrat naloži plačevanje preživnine za otroka v znesku 3.000,00 SIT.

Utemeljena pa je pritožba glede dostavka, da se bo ta preživnina usklajevala z gibanjem življenjskih stroškov in valorizirala po sklepih Skupnosti socialnega skrbstva v Sloveniji. Člen 132 ZZZDR določa, da se s sodno odločbo določena preživnina usklajuje z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov v SR Sloveniji po sklepu Skupnosti socialnega skrbstva Slovenije od prvega dne naslednjega meseca po objavi sklepa v Ur.l. SRS. Tretji odstavek citiranega člena pa določa, da pravnomočno odločbo o preživnini pošlje sodišče centru za socialno delo, na območju katerega ima upravičenec do preživnine stalno prebivališče. Glede na ugotovitve, da živi otrokova mati z otrokom v inozemstvu, da v naši državi nima stalnega prebivališča, kot to izhaja tudi iz podatkov v dopisu Centra za socialno delo Ljubljana-Moste-Polje (list 13) z dodanim sporočilom Mestnega sekretariata za notranje zadeve (da je toženka tuja državljanka in nima urejenega prebivanja po Zakonu o tujcih na območju Mesta Ljubljane, kjer je imela prijavljeno stalno prebivališče do 26.2.1992) izhaja, da ob sedanjih razmerah valorizacija preživnine niti ni možna. V kolikor pa pride do takšne spremembe, da bo imel otrok kot upravičenec do preživnine stalno prebivališče v naši državi, pa bo pristojni center za socialno delo lahko izdajal odločbe o valorizaciji. Le-ta pa je določena že v samem zakonu in je odločanje o tem v sodbi nepotrebno. Vsekakor pa se nanaša na tiste upravičence, ki imajo stalno prebivališče na območju naše države. V skladu z določilom čl. 373 tč. 4 Zakona o pravdnem postopku je bilo zato treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijano sodbo spremeniti v delu, kot je to razvidno iz izreka sodbe in v tem obsegu pritožbi ugoditi. V ostalem pa je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.