VSL sklep I Cp 2280/93

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
Nasprotna udeleženka mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom nasprotni udeleženki prepovedalo vsakršno razpolaganje z nepremičninami, vpisanimi v vl.

št. 1389 k.o. V. Odredilo je, da se ta začasna odredba vpiše po uradni dolžnosti v zemljiški knjigi pri navedeni vložni številki.

Glede veljavnosti začasne odredbe je sklenilo, da velja do pravnomočno končanega postopka v tej nepravdni zadevi. Svojo odločitev je oprlo na zaključek, da sta predlagatelja nedvomno izkazala obstoj terjatve, prav tako pa tudi nevarnost, da bi uveljavitev terjatve kasneje bila onemogočena ali precej otežena, če ne bi bila izdana predlagana začasna odredba. Nasprotna stranka namreč z nepremičninami razpolaga.

Proti sklepu se pritožuje nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in zahtevek za izdajo začasne odredbe zavrne oziroma sklep razveljavi in po potrebi zadevo vrne v nov postopek. V obrazložitvi svoje pritožbe nasprotna udeleženka med drugim navaja, da ne more sprejeti stališča prvostopnega sodišča o izkazani legitimaciji, ter še nadalje vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije. Po določilu 145. čl. ZIKS je zavezanec za vračilo zaplenjenega premoženja oziroma plačila odškodnine, če naturalna restitucija zaradi stvarnih ali pravnih sprememb, ki so na tem premoženju nastale, ni mogoča, družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela. Nasprotna udeleženka pa je gospodarska organizacija, na katero je bilo zaplenjeno premoženje prenešeno in ni v smislu 145. čl. ZIKS naslednik zavezanca. Pravne spremembe, to je prenos premoženja s pravnim poslom na nasprotno udeleženko kot tudi dejanske spremembe, to je gradnja in adaptacija na nepremičninah, katerih vrnitev zahtevata predlagatelja, onemogoča naturalno restitucijo tako, da bi po navedeni zakonski določbi predlagatelji lahko uveljavljali le odškodnino. Sicer pa je bila obsodilna sodba razveljavljena že 27.5.1969, zato je terjatev iz tega naslova celo zastarala.

Prvostopno sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo, ker je smiselno uporabljalo določbe ZDEN, čeprav bi po razveljavitvi 92. čl.

tega zakona bilo potrebno uporabiti samo določbe ZIKS. Pritožba ugovarja tudi oceni sodišča, da je nedvomno izkazan obstoj terjatve.

Nasprotna udeleženka je namreč v skladu s predpisanimi dovoljenji zgradila na zemljišču na parc. št. 635/1 k.o. V. prizidek - garaže kot samostojno gradbeno celoto ter lesen provizorij, stoječ na isti parceli, preuredila v stanovanje. Ko je sodišče tudi nesporno ugotovilo, da garaže in stanovanje nista bila zaplenjena, seveda tudi ne moreta biti predmet vračila. Sklep sodišča, s katerim se pritožnici prepoveduje razpolaganje z vsemi nepremičninami, za katere sicer samo sodišče ugotavlja, da niso bile zaplenjene, je zato nepravilen. Postopek za vračilo zaplenjenega premoženja se vodi pred pristojnim upravnim organom Občine x pred izvršilnim sodiščem in pred nepravdnim sodiščem. Vsi ti postopki niso zaključeni. V upravnem postopku je bila dne 10.3.1993 celo že izdana začasna prepoved razpolaganja s predmetnimi nepremičninami, ki pa sicer še ni pravnomočna. Z ozirom na vse to je izrek izpodbijanega sklepa pomanjkljiv, ker časovna veljavnost začasne odredbe ni določena. S tem pa je podana bistvena kršitev postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da zatrjevana bistvena procesna kršitev iz 13. tč. 2. odst 354. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP, ker naj bi bil izrek izpodbijanega sklepa pomanjkljiv, v resnici ni podana. V sklepu je povsem jasno določeno, da začasna odredba velja le do pravnomočno končanega tega nepravdnega postopka, kar sicer določa že tudi sam zakon. Tudi nobene druge procesne kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prvostopno sodišče ni storilo.

Pritožba ima prav, da je v tem postopku potrebno uporabljati le določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS). Sodba vojaškega sodišča z dne 28.8.1945, s katero je bilo pravnemu predniku predlagatelju J.V. izrečena kazen zaplembe premoženja, je bila potem, ko je Vrhovno sodišče dovolilo obnovo, s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani v celoti razveljavljena, obt. J.V. pa je bil oproščen obtožbe. V 92. čl. Zakona o denacionalizaciji (ZDEN) je bilo določeno, da se za vračanje premoženja, zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31.12.1958, uporabljajo določbe tega zakona tudi, če je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena na podlagi obnove kazenskega postopka. To določbo pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije s svojo odločbo razveljavilo.

To pa pomeni, da je v predmetnem nepravdnem postopku potrebno uporabiti le določbe ZIKS. Po določbi 145. čl. ZIKS se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem, če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena. Če vrnitev zaplenjenega premoženja ali posameznih njegovih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, povrne dejansko vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe, družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela. O vrnitvi zaplenjenega premoženja in o odškodnini pa odloča sodišče, ki je izvršilo kazen zaplembe premoženja. O zahtevi za vrnitev premoženja je torej nedvomno pristojno samo sodišče v nepravdnem postopku. Zato odločanje o takšni zahtevi pred upravnim organom, ki za takšno odločanje ni pristojno, seveda ne more imeti nikakršnega vpliva na to nepravdno zadevo.

O zahtevi predlagateljev za vrnitev zaplenjenih nepremičnin v naravi doslej sodišče še ni odločilo. Z izpodbijanim sklepom je odločilo le o predlagani začasni odredbi. O ugovorih nasprotne udeleženke, da zaradi stvarnih in pravnih razlogov zaplenjenega premoženja ni mogoče vrniti v naravi, bo prvostopno sodišče odločalo šele v nadaljevanju tega postopka, ko bo odločalo o glavni stvari. Že iz samih navedb nasprotne udeleženke pa jasno izhaja, da ima pomisleke z vrnitvijo le glede parc. št. 635/1, ki pa je le ena od večjega števila parcel, ki sestavljajo vl. št. 1389 k.o. V. V tem postopku se odloča o vrnitvi zaplenjenega premoženja, iz česar sledi, da premoženja, ki ni bilo zaplenjeno oz. nepremičnin, ki jih je nasprotna udeleženka zgradila na zaplenjenih nepremičninah, le-tej seveda ne bo potrebno vračati.

Vendar bo, kot je bilo navedeno, o vsem tem odločalo prvostopno sodišče šele v nadaljevanju tega postopka. Iz že cit. določbe 145. čl. ZIKS, na katero se tudi sama nasprotna udeleženka v pritožbi sklicuje, pa povsem jasno izhaja, da je za vrnitev zaplenjenega premoženja ali njegovih delov zavezana tista pravna oseba, ki z zaplenjenim premoženjem razpolaga. To pa je sedaj nedvomno prav nasprotna udeleženka. Šele v primeru, če bo sodišče v nadaljevanju postopka ugotovilo, da vrnitev vseh ali morda le dela nepremičnin res iz pravnih ali stvarnih razlogov ni več mogoča, bo za plačilo odškodnine zavezana tista družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela. Zaenkrat pa je v postopku za izdajo začasne odredbe nedvomno pasivno legitimirana prav nasprotna udeleženka. Iz določbe 1. odst. 145. čl. ZIKS pa tudi jasno izhaja, da sta aktivno legitimirana v tem sporu prav predlagatelja kot dediča pok. očeta J.V. Pritožba nadalje uveljavlja ugovor zastaranja za odškodninski zahtevek predlagateljev. Po mnenju pritožbenega sodišča tudi ta ugovor ni utemeljen. Predlagatelja namreč zahtevata vrnitev nepremičnine v naravi, gre torej za stvarnopravni zahtevek, za zahtevek za uveljavljanje lastninske pravice na nepremičnini, taki zahtevki pa po določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ne zastarajo.

Izdajanje začasnih odredb v zavarovanje nedenarne terjatve je urejeno v določbah 267. in 268. čl. Zakona o izvršilnem postopku (ZIP).

Sodišče v zavarovanje nedenarne terjatve lahko izda začasno odredbo, če izkaže upnik za verjeten obstoj terjatve in nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Prvostopno sodišče je navedeno zakonsko določbo pravilno uporabilo. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da je predlagateljema uspelo izkazati za verjeten obstoj terjatve na vrnitev zaplenjenih nepremičnin, kot tudi nevarnost, da bo sicer uveljavitev take terjatve onemogočena ali precej otežena, če začasna odredba ne bi bila izdana. Glede na to, da je bila izrečena kazen zaplembe premoženja, to je prav nepremičnin, katerih vrnitev predlagatelja zahtevata v tem postopku, razveljavljena, imata predlagatelja na podlagi že navedenih zakonskih določb pravico zahtevati vrnitev zaplenjenega premoženja. Obstoj njune terjatve je zato nedvomno izkazan. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da nasprotna udeleženka razpolaga s posameznimi deli zaplenjenega premoženja, kar nedvomno opravičuje zaključek prvostopnega sodišča, da je tudi nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena, zanesljivo izkazana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne udeleženke kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 380. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).

Po načelu uspeha v postopku mora nasprotna udeleženka sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).