VSL sodba Kp 1375/93

Pritožba javnega tožilca se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. in 3. odstavku 186. člena KZ RS, izrečena mu je bila pogojna obsodba, v njen določena kazen 5 mesecev zapora in preizkusna doba 2 leti, v določeno kazen pa vštet čas, prebit v priporu. Sodišče je obtožencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožil javni tožilec in predlagal, naj jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da obtožencu izreče kazen zapora.

Pritožba ni utemeljena.

Pritrditi je treba javnemu tožilcu, da je obtoženec priznal le predrugačenje naročilnice, ne pa tudi krivde za takšno ravnanje, prav tako z nediscipliniranostjo v postopku ni pokazal ustreznega odnosa tako do dejanja kot sodišča, vendar pa je treba kljub temu pritrditi oceni prvostopnega sodišče, da v tem primeru ni potrebno izreči zaporne kazni. Ne glede na navedene okoliščine ostaja dejstvo, da je bilo dejanje storjeno leta 1986, da je obtoženec najem vozila, v zvezi s katerim je predrugačil naročilnico, kasneje poravnal, navsezadnje pa tudi, da je družinski oče, ki sam preživlja družino.

Navedeno pomeni, da tako teža dejanja, kot ostale okoliščine dovoljujejo izrek pogojne obsodbe. Glede prejšnjih obsodb prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da gre za drugovrstna kazniva dejanja, tudi ta okoliščina torej ne narekuje spremembe izrečene kazenske sankcije. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje ocenilo, da pritožba javnega tožilca ni utemeljena in jo je zato v skladu z določbo člena 384 ZKP zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.