VSL sodba Cpg 701/93

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sporazuma, ki sta ga pravdni stranki sklenili pred sodiščem po 251.c čl. ZIP.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP. Navedla je, da sporazuma, ki ga je podpisala nepooblaščena delavka, nikoli ni odobrila. Vložitev tožbe na vrnitev akceptnega naloga ne more pomeniti dejanja, ki predstavlja odobritev sporazuma in v tisti pravdi sporazuma tudi nikoli ni priznala. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in materialnopravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. K jasnim in prepričljivim razlogom izpodbijane sodbe glede na pritožbene trditve le dodaja, da ne more biti dvoma o tem, da je tožeča stranka s tem, ko je svojo tožbo na vrnitev akceptnih nalogov v zadevi VIII Pg 268/92, ki je tekla pred istim sodiščem prve stopnje, utemeljila na sedaj izpodbijanem sporazumu, le-tega odobrila. Za odobritev pogodbe, ki jo sklene nekdo za drugega brez pooblastila, namreč po določbi 1. odst. 88. čl. ZOR ni potrebna izrecna izjava. Odobritev je lahko dana tudi s kakšnim ravnanjem neupravičeno zastopanega, še posebej pa z uveljavljanjem pravic, ki izhajajo iz take pogodbe. Tako ravnanje je gotovo tudi vložitev tožbe na podlagi pogodbe, ki jo je podpisala oseba brez pooblastila, seveda če tožbo vloži pooblaščenec, ki pooblastilo ima, kakor se je zgodilo v obravnavanem primeru. O tem, da je bila v omenjeni zadevi tožba vložena na podlagi sedaj izpodbijanega sporazuma, med razlogi sodbe o vsebini spisa VIII Pg 268/92 in spisom ni s pritožbo zatrjevanega nasprotja. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpodbijani sporazum veljaven, četudi delavka tožeče stranke za njegov podpis ni bila pooblaščena, ker ga je tožeča stranka kasneje odobrila.

Pravilna pa je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da navedena delavka tožeče stranke glede na vse okoliščine, v katerih je prišlo do sporazuma, ni bila v zmoti niti ni bila prevarana. Zato sporazum iz teh razlogov ne more biti razveljavljen. Teh ugotovitev splošne pritožbene trditve o pritiskih, ki naj bi jim bila izpostavljena delavka, ki je za tožečo stranko podpisala sporazum, ne morejo omajati.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je na podlagi določbe 368. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo napadeno sodbo.

V skladu z določbo 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.