VSM sodba I Kp 959/2008

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se izreče, da bo v pogojni obsodbi določena kazen obd. S.N. izrečena tudi, če obdolženec ne bo redno plačeval preživnine za ošk. A.L.R. in če v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe za navedenega oškodovanca ne bo poravnal zaostalo preživnino v znesku 110,00 EUR.
Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. S.N. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 203. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu po drugem odstavku 50. člena istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu po prvem odstavku 203. člena KZ določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, to je povprečnino v višini 297,00 EUR v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je E.R. kot zakonito zastopnico ml. oškodovanca A.L.R. s premoženjskopravnim zahtevkom 210,00 EUR napotilo na pravdo.

Proti taki sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu ob uporabi tretjega odstavka 203. člena KZ v izrečeni pogojni obsodbi naloži, da mora redno plačevati preživnino in da mora v roku šestih mesecev poravnati zaostalo preživnino v znesku 110,00 EUR.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi neutemeljeno ni uporabilo določila tretjega odstavka 203. člena KZ in obd. S.N. v pogojni obsodbi ni naložilo, da mora preživnino za sina redno plačevati ter poravnati ostanek zaostale preživnine. Glede na ugotovljeno dejstvo, da obdolženec preživnine ni plačeval, se pritožnica ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da v času izreka izpodbijane sodbe niso z zanesljivostjo ugotovljeni dohodki obdolženca, zaradi česar ni mogoče ravnati po tretjem odstavku 203. člena KZ, pa tudi ne z oceno, da ni jasno ali je 100,00 EUR obdolženec nakazal zakoniti zastopnici kot zaostalo preživnino iz obravnavanega obdobja.

Pritožba ima prav. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obd. S.N. ni plačeval preživnine za sina, ki ga je dolžan preživljati, čeprav bi to zmogel in ga spoznalo za krivega kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 203. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo. Pri tem pritožba upravičeno navaja, da ni dvoma, da je 110,00 EUR kot neplačano preživnino obdolženec dolžan še poravnati, ker je 100,00 EUR že plačal, in da zaključek sodišča prve stopnje, da ni jasno na katero obdobje se nanaša plačanih 100,00 EUR, ni pravilen. Ne gre spregledati, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v dokazni oceni navedlo, da je zakonita zastopnica E.R. glede nakazanih 60,00 in 40,00 EUR povedala, da gre za del zneska, ki ga obdolženec dolguje sinu za obravnavano obdobje, priglasila pa je 210,00 EUR, to pa je znesek, ki je bil dogovorjen med njo in obdolžencem med poravnavanjem v obravnavani kazenski zadevi, ki pa ni uspelo (drugi odstavek na strani šest sodbe). Glede na navedeno ima pritožba prav, ko navaja, da je od neplačanih 210,00 EUR, kolikor je zakonita zastopnica priglasila v premoženjskopravnem zahtevku (ob upoštevanju plačil iz državnega preživninskega sklada), za obravnavano obdobje obdolženec, ker je 100,00 EUR plačal, zakoniti zastopnici dolžan še 110,00 EUR preživnine, zato bi bilo prav, da bi mu skladno s tretjim odstavkom 203. člena KZ sodišče plačilo navedenega zneska naložilo v plačilo. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je pri zneskih, ki so bili ob spremembi obtožnice spremenjeni v novo valuto, prišlo do pomot, vendar gre zgolj za napake, ki obdolžencu niso v škodo in na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in izbrane ter odmerjene kazenske sankcije ne vplivajo, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti v obveznosti obdolženca, ki jo nalaga tretji odstavek 203. člena KZ.

Pritožba pa tudi upravičeno navaja, da bi bilo obdolžencu s sodbo pravilno naložiti, da mora v bodoče preživnino za sina redno plačevati, ker je to zakonska dolžnost starša, preživljanje otroka pa je obveznost, ki je ni mogoče odložiti oziroma ne izvrševati zgolj zato, ker roditelj trenutno ni v rednem delovnem razmerju. Prav ima pritožba, ko navaja, da je obdolženec zdrav, star 47 let, redno plačuje preživnino za hčerko in je sposoben za delo, kar je bilo ugotovljeno v tem kazenskem postopku, zato si je kot oče dolžan ves čas prizadevati, da preživlja svojega otroka. Do plačila iz državnega preživninskega sklada pa ima njegov sin pravico zgolj zato, ker je njegova preživnina določena, pa je obdolženec ne plačuje (21.a člen Zakona o Javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije - ZJSRS) in ne zato, ker je ne bi zmogel plačevati.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče o pritožbi okrožne državne tožilke ob uporabi določila člena 203/III KZ odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 394/I ZKP), glede na višino zneska, ki ga je obdolženec dolžan plačati kot del zaostale preživnine, pa je pritožbeno sodišče določilo rok šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe, kar je po njegovi oceni rok, v katerem bo plačilo navedenega zneska zagotovo zmogel.

Pritožbeno sodišče je iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso (prvi odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).