203. člen KZ

Kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po prvem odstavku 203. člena Kazenskega zakona je kaznivo dejanje trajanja, pri katerem začne teči zastaranje zadnji dan obdobja, opisanega v obtožnem aktu.

S sodbo, s katero sodišče druge stopnje ugotovi nepravilno uporabo procesnega zakona in kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče oprostilno sodbo, sodišče druge stopnje ne more prekoračiti obtožbe.

Pri napolnjevanju vsebine pojma rednega šolanja ni odločilen formalno-pravni status tistega, ki se izobražuje v šolskem sistemu, temveč izpolnjevanje šolskih obveznosti.

Pritožba upravičeno navaja, da bi bilo obdolžencu s sodbo pravilno naložiti, da mora v bodoče preživnino za sina redno plačevati, ker je to zakonska dolžnost starša, preživljanje otroka je obveznost, ki je ni mogoče odložiti oziroma ne izvrševati zgolj zato, ker roditelj trenutno ni v rednem delovnem razmerju.

Kaznivo dejanje neplačevanja preživnine je vrsta ponavljajočih se kaznivih ravnanj v določenem časovnem obdobju (serijska dejavnost), od katere ima vsako posamezno dejanje iz serije, ki jo štejemo za eno kaznivo dejanje (nadaljevano po zakonu), vse znake kaznivega dejanja neplačevanja preživnine.

Izmikanje v smislu prvega odstavka 203. člena KZ je aktivno ravnanje ali opustitev, s katerim storilec zavestno teži za tem, da trajno ali začasno onemogoči plačevanje preživnine, ravnanje pa je takšne narave, da je z njim mogoče doseči takšen cilj.

Plačevanje preživnine otrokoma, določene z izvršljivo sodno odločbo je zakonska dolžnost, na katero versko prepričanje ne more imeti nobenega vpliva ali biti z njim pogojena.

Po KZ-A za storitev kaznivega dejanja izmikanja plačevanja preživnine ni zadoščalo golo dejstvo neplačevanja ob siceršnji zmožnosti plačila, temveč je zakon kot izvršitveno dejanje zahteval še izmikanje plačevanju preživnine, ki je lahko bilo aktivno ravnanje ali pa opustitev. Za obstoj kaznivega dejanja je zadostovalo tudi neplačilo enega obroka preživnine, če se je dalo iz okoliščin sklepati, da storilec preživnine ne namerava plačevati.

Samo dejstvo, da je bil zoper obdolženca v avgustu leta 2004 vložen predlog za izvršbo in zavarovanje, ter da je bil nato tudi dejansko izdan sklep o izvršbi in zavarovanju, na podlagi katerega je bil oškodovanec poplačan tudi za preživninske obroke, ki so predmet tega kaznivega dejanja, obdolženca ne ekskulpira odgovornosti za kaznivo dejanje. Neplačevanje preživnine po I. odst. 203. člena KZ stori, kdor ne daje preživnine za osebo, ki jo je po zakonu dolžan preživljati in za katero je višina njegove preživninske obveznosti določena z izvršilnim naslovom, čeprav bi to zmogel. Ker obdolženi za oškodovanca preživnine, ki je določena z izvršljivim dogovorom Centra za socialno delo Trebnje z dne 2.3.1994, ni plačeval, čeprav bi jo glede na to, da je zaposlen, zmogel, je izpolnil znake kaznivega dejanja in sama uspešnost ali neuspešnost izvršbe na to ne vpliva.

Zahtevi po konkretizaciji preživninske dolžnosti je v konkretnem primeru zadoščeno z navajanjem celotnega časovnega obdobja izmikanja, skupnega zneska neplačane preživnine ter višine mesečne preživnine, predvsem pa s sklicevanjem na citirano pravnomočno izvršljivo sodno odločbo pravdnega sodišča. Subjektivnih znakov kaznivega dejanja (v konkretnem primeru naklepa z njegovo zavestno in voljno sestavino) v opisu ni potrebno konkretizirati z dejstvi. Takšni zakonski znaki se v opisu praviloma povzemajo zgolj z zakonskimi izrazi.

Izvršitveno dejanje izmikanja plačevanju preživnine je v izreku pravnomočne sodbe opisano z več oblikami obsojenčevega aktivnega ravnanja in tudi z opustitvami, med drugim, da denar, ki ga zasluži, porabi izključno zase oziroma za svoje stroške, kot so stroški za telefon in prevozni stroški. Čeprav je način porabe denarja naveden primeroma, pa je že sam očitek, da je prisluženi denar porabil zase in za svoje stroške dovolj konkretiziran in tudi razumljiv. Golo sklicevanje na nasprotje med razlogi sodbe in vsebino določenega dopisa, pri čemer ni izkazano, da je sodišče povzelo vsebino listine v nasprotju z njeno pravo, temveč jo je le presodilo drugače, kot jo ocenjuje vložnik zahteve, ni mogoče opredeliti kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V postopku za preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja se ugotavlja samo vzrok za neizpolnitev pogoja. Zato ugovorov zoper kaznivo dejanje ni mogoče upoštevati.

Iz opisa obdolženčevega ravnanja izhaja, da naj bi obdolženec zmogel plačevati preživnino, pa se izmika plačevanju preživnine s tem, da dohodke, ki jih dobi, porabi v druge namene. Kaznivo dejanje po členu 203/I KZ je sicer možno storiti s takšnim ravnanjem, vendar bi se moralo ugotoviti, da je obdolženi s priložnostnim delom zaslužil, vendar je zaslužek porabil za druge namene prav z namenom, da bi se izognil plačilu preživninskih obveznosti za svojo hčerko. Tega odločilnega dejstva sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo.

Izrek v sodbi, da je bil obdolženec nosilec obrti in da preživnine ni plačeval, čeprav je prejemal finančna sredstva, je nepopolen, saj ne vsebuje navedbe tistih okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno, da se je obdolženec, ki je bil objektivno sposoben preživnine plačati, plačilu teh obveznosti izognil.

Ker predstavlja izmikanje bistveni element kaznivega dejanja neplačevanja preživnine, v izreku sodbe pa je bilo neustrezno opredeljeno zgolj s trditvijo, da je obdolženec ustanovitelj trgovine ter da kot tak nedvomno primerno zasluži, pa preživnine ne plačuje, je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika ter obsodilno sodbo spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. čl. ZKP oprostilo obtožbe kaznivega dejanja izmikanja plačevanju preživnine po čl. 203/I KZ.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri tem je poudarilo, da ima preživninska obveznost prednost pred drugimi obveznostmi obdolženca.