VSL sodba Kp 1306/93

Pritožba zagovornika obd. C. V. se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v znesku 15.000,00 tolarjev.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega F. Š. iz razloga 3. tč. 350. čl. ZKP oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po I. odst. 177. čl. ZKP, obdolženega C. V. pa je spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po II. odst. 64. čl. KZ RS, mu zanj izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo tri leta. Stroški kazenskega postopka v zvezi z oprostilnim delom sodbe je sodišče naložilo v breme proračuna, medtem ko je obdolženemu C. V. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo v celoti se je pritožil zagovornik obd. C. V. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni s predlogom, naj jo sodišče druge stopnje v oprostilnem delu spremeni tako, da obdolženega F. Š. spozna za krivega po obtožbi in mu izreče ustrezno kazen, v obsodilnem delu pa tako, da obd. C. V. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi preizkusa izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih izvajanj tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni dovolj dokazov, da bi obdolženi F. Š. storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, ki mu ga očita obtožba. Dejstvo je, da v policijskem postopku takoj po prijavi oškodovanca zaradi razbitja avtomobilskega stekla niso bila ugotovljena dejstva in okoliščine, ki bi tvorila zanesljivo podlago za zaključek, da je dejanje storil obd. F. Š., v dvomu je prvostopno sodišče povsem pravilno izreklo oprostilno sodbo.

V zvezi z obsodilnim delom sodbe je prvostopno sodišče s potrebno zanesljivostjo ugotovilo, da je do obravnavanega dogodka prišlo dne 23.4.1988 in ne 1.5.1988, to izhaja iz dokumentacije Postaje milice x, kjer sta bili podani kazenski ovadbi F. Š. in C. V., to je razvidno tudi iz popisa spisa občinskega organa za prekrške x, ki je dogodek obravnaval kot prekršek, enako pa sledi tudi iz izpovedbe prič in F. Š. Datum 1.5.1988 je posledica pomote v ovadbi Temeljnemu javnemu tožilstvu v z, ta (napačen) datum je potem povzet tudi v obtožnem predlogu z dne 13.3.1991, ki je bil spremenjen dne 30.10.1991. Glede na navedeno ne more biti nobenega dvoma, da je do obravnavanega dogodka prišlo 23.4.1988, zato vsi dokazi v zvezi z obdolženčevim alibijem za 1.5.1988 za presojo zadeve niso pomembni.

Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje ocenjuje, da uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno in je sodišče prve stopnje na takšni podlagi tudi pravilno uporabilo kazenski zakon.

Pritožnik pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka posebej ne obrazlaga, zato je pritožbeno sodišče v tej smeri izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru, ki ga določa člen 376 ZKP, pri čemer navedenih kršitev ni zasledilo.

Tudi pritožba zoper odločbo o kazenski sankciji ni utemeljena. Z izrekom pogojne obsodbe so bile pravilno upoštevane vse olajševalne okoliščine, kazen, ki je v njej določena, pa ustrezno odraža težo izvršenega kaznivega dejanja. Glede na vse ugotovljene okoliščine v zvezi z dejanjem in storilcem je primerna tudi določena doba trajanja preizkusne dobe. Ugotovitev, da pritožba ni utemeljena, je v skladu z določbo čl. 384 ZKP narekovala njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih čl. 98/I in 101 ZKP, pri čemer je pritožbeno sodišče ob odmeri povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost pritožbenega postopka ter premoženjske razmere obdolženca.