VSL sodba II Cp 3208/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja plačilo zapadlih premij dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo ter, ker se je postopek začel kot izvršba na podlagi verodostojne listine, ohranilo v veljavi sklep o izvršbi sodišča prve stopnje. Toženi stranki je obenem naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 226,04 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožuje toženec. Podaja laično pritožbo. V njej navaja tisto, kar je po večini zatrjeval že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Znova izpostavlja svojo dejansko tezo, da je moral v obdobju, za katerega sedaj zavarovalnica zahteva plačilo premije, sam plačevati zdravstvene storitve. Poleg tega znova tudi opozarja na zaplet, ki naj bi se zgodil pri plačevanju preko trajnika. Opozarja pa tudi na svoj socialni položaj.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila ter v njej predlagala pritožbenemu sodišču, naj jo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Že v sodbi sodišča prve stopnje je bilo pojasnjeno, da je glede na vrednost spornega zahtevka ta pravda spor majhne vrednosti. V takšnih pravdah veljajo posebna pravila 30. poglavja ZPP (1). Posebnost pritožbenega postopka v sporu majhne vrednosti je ta, da so pritožbeni razlogi izrazito zoženi. Sodbo je mogoče izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navedena dva pritožbena razloga v obravnavani zadevi nista podana ter ju tudi pritožnik ne zatrjuje. Pritožnik predvsem napada ugotovljeno dejansko stanje, kar je ob zgoraj pojasnjenem nedovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče je vezano na dejansko podlago sodbe sodišča prve stopnje. Ta se sicer v razlogih ukvarja tudi s hipotetično možnostjo, da bi bila toženčeva dejanska teza resnična. Gre namreč za dejansko tezo, da je moral v spornem obdobju, za katerega sedaj zavarovalnica terja plačilo premij, sam plačevati zdravstvene storitve za to, ker naj bi mu zavarovalnica blokirala njegovo zdravstveno kartico. Če bi bila takšna dejanska teza v resnici potrjena, bi to lahko pomenilo, da je bila pogodba odpovedana. V takšnem primeru tudi zahtevek za plačilo premij za čas po odpovedi pogodbe materialnopravno ne bi bil utemeljen. Vendar pa se sodba s tem, kot rečeno, ukvarja zgolj hipotetično. Dejanske ugotovitve so drugačne. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je najprej ta, da toženec ni dokazal, da bi moral sam plačevati zdravstvene storitve (glej razloge na 2. strani sodbe). Poleg tega pa je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje tudi ta, da naj bi toženec pri zdravniku 20.7.2006 pri sebi ne imel potrjene kartice prostovoljnega zavarovanja (razlogi sodbe na 3. strani). Nazadnje pa je tu še ugotovitev, da je zavarovalnica na podlagi sporne police tožencu krila stroške za zdravila, ki jih je kupil 4.9.2006. Toženec torej pred sodiščem prve stopnje s svojo dejansko tezo ni uspel. Ob takšnem stanju pa je zadeva materialnopravno povsem jasna. Toženec je dolžan plačati premije v skladu z zavarovalno pogodbo, ki jih doslej še ni plačal.

Sodba sodišča prve stopnje je tako materialnopravno pravilna. Podane pa tudi niso bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. V takšnem položaju je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo.

Tožeča stranka je priglasila stroške za odgovor na pritožbo. Strokovnim navedbam v odgovoru na pritožbo sicer ni mogoče ničesar oporekati, vendar ti stroški za pravdo niso bili potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP). Iz tega razloga jih pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo. Stroški odgovora na pritožbo so npr. potrebni tedaj, ko stranka ob prejemu pritožbe ugotovi, da je ta sicer utemeljena ter ob strokovni diagnozi oceni, da bi ji lahko pretila sprememba sodbe in zanjo neugodna odločitev o tožbenem zahtevku. Ob tem ima v odgovoru na pritožbo procesno možnost opozoriti na tiste razloge, ki pa bi terjali razveljavitev sodbe (s ponovnim sojenjem, v katerem lahko uspe) ter jih sodišče brez vloženega odgovora ne bi moglo uvideti ali upoštevati. V takšnem primeru je odgovor na pritožbo za pravdo potreben, saj stranka z njim spremeni procesni položaj tako, da se sodba namesto spremeni, razveljavi. V tem pritožbenem postopku ne gre za tak položaj, niti za kak drug položaj, ki bi utemeljeval povrnitev stroškov za odgovor na pritožbo.

(1) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007, ki se na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 45/2008 - še uporablja v tem pritožbenem postopku.