VSL sodba I Kp 252/2008

Pritožba zagovornika obdolženega S.D. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Obdolženec je dolžan plačati 400,00 EUR povprečnine kot stroške pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega S.D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. in 1. odst. 256. čl. KZ. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Obdolžencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 470,93 EUR in na 400,00 EUR odmerjeno povprečnino.

Proti tej sodbi je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona ter predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi ter se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

K zatrjevanju bistvenih kršitev določb kazenskega postopka:

Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti obdolženca, saj je ugotovilo, da so bili izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 442. čl. ZKP, ker je bil obdolženec že zaslišan na glavni obravnavi 2.4.2001 in ker je ugotovilo, da njegova navzočnost ni nujna, na glavno obravnavo pa je namesto obdolženčevega zagovornika pristopil njegov substitut odvetnik L.J.. Navedba substituta na glavni obravnavi, da se obdolženec nahaja na Kosovu in da zaradi bolezni ni mogel priti, pa ne predstavlja razloga za predložitev obravnave. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo glavno obravnavo preložiti in zahtevati od obdolženca potrebna dokazila. Zagovornik pa tudi ne izpodbija pravilne ugotovitve sodišča, da v konkretnem primeru navzočnost ni bila nujna. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da se je obdolženec že imel možnost izjaviti o kaznivem dejanju in soočiti z dokazi, ki ga obremenjujejo, v konkretnem primeru s strokovnim mnenjem, iz katerega izhaja, da je uporabil krivo javno listino, vozniško dovoljenje. Zato kršitve postopka iz 3. točke 1. odst. 371. čl. ZKP oziroma bistvene kršitve iz 2. odst. 371. čl. ZKP, v kolikor meri zagovornik na te, niso podane.

K zatrjevani zmotni ugotovitvi dejanskega stanja:

Pritožnik v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker naj bi zaključilo, da obdolženec ni opravil vozniškega izpita, oziroma da je bil to vsaj prepričan, saj je v zvezi s tem vedel povedati vse konkretne okoliščine, tudi ime inštruktorja in je zato nenavadno, da bi si vse skupaj izmislil. Prav tako zatrjuje, da sodišče ne pozna opravljanja vozniškega izpita na Kosovu in da je zmotno štelo, da si je obdolženec vse skupaj izmislil. Takšnim pritožbenim razlogom ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče pri ugotavljanju oziroma preverjanju obdolženčevega zagovora, da je opravil vozniški izpit na Kosovu, utemeljeno oprlo na pisno obvestilo začasne uprave na Kosovu, iz katerega izhaja, da obdolženi ni zabeležen v uradnih knjigah urada za izdajanje vozniških dovoljenj v Občini Klina, da je opravljal vozniški izpit in da je pod registrsko številko, ki jo vsebuje obdolžencu zasežena listina, navedena druga oseba. Zgolj podrobno navajanje konkretnih okoliščin, pa to še ne more biti dokaz o resničnosti nekega dejstva, zlasti ne, če takšnim navedbam neposredno nasprotujejo v dokaznem postopku izvedeni materialni dokazi, ta dokaz pa le potrjuje ugotovitev strokovnega mnenja (list. št. 9 do 11), iz katerega nedvomno izhaja, da je vozniško dovoljenje, ki ga je obdolženec predložil, krivo, saj je izdelano na nepristnem obrazcu. Glede pritožbene navedbe, da sodišče ne pozna načina opravljanja vozniškega izpita na Kosovu, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prav s tem namenom tudi opravilo poizvedbe pri pristojnem lokalnem organu, ki je sodišču potrebne podatke tudi posredoval. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva, da je obdolženec uporabil krivo javno listino, pravilno ugotovilo in takšno njegovo ravnanje tudi pravilno opredelilo kot kaznivo dejanje ponarejanja listin po 3. in 1. odst. 256. čl. KZ.

K pritožbi zaradi odločbe o kazenski sankciji:

Pritožnik v pritožbi navaja, da je kazenska sankcija, ki jo je izreklo prvostopenjsko sodišče previsoka. S takšnimi navedbami niti ni mogoče ugotoviti, kaj pritožnik pravzaprav uveljavlja. Pritožbeno sodišče je navedeno pritožbeno odločitev razumelo kot trditev, da je v pogojni obsodbi določena kazen štiri mesece zapora, previsoka. Vendar pa pritožbeno sodišče, glede na kazen, ki je predpisana za to kaznivo dejanje, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje določilo primerno kazen glede na težo kaznivega dejanja in obdolženčevo stopnjo krivde. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da sodišče ne bi smelo upoštevati dejstva, da je šlo za uporabo tuje in ne slovenske javne listine in da je neutemeljeno kot obteževalno okoliščino štelo dejstvo, da je obdolženi s svojim ravnanjem spravljal ostale udeležence v prometu v potencialno nevarnost. Dejstvo, da je šlo za tujo javno listino, nikakor ne more šteti za olajševalno, saj so slovenska sodišča dolžna varovati tudi tuje kazenskopravno zavarovane dobrine, kar izhaja iz načela univerzalnosti. V konkretnem primeru pa izvršitveno ravnanje niti ni bilo ponareditev naprava krive listine, temveč uporaba krive tuje listine pred slovenskimi organi, kar še dodatno potrjuje neutemeljenosti te pritožbene navedbe. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da je kot obteževalno okoliščino moč šteti potencialno nevarnost za ostale udeležence v cestnem prometu. Vozniško dovoljenje je namreč listina, ki jo posameznik pridobi na podlagi uspešno opravljenega vozniškega izpita in ki dokazuje, da si je posameznik pridobil ustrezna znanja in spretnosti, ki jih potrebuje za udeležbo v cestnem prometu tako zaradi svoje varnosti kot tudi zaradi varnosti drugih udeležencev v prometu. Tudi določena preizkusa doba je v konkretnem primeru povsem primerno dolga.

Glede na navedeno pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja obdolženčev zagovornik, niso podani, izpodbijana sodba tudi nima kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona v škodo obdolženca, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer povprečnino, ki je odmerjena v skladu s 3. odst. 92. čl. ZKP, to je glede na zamotanost te zadeve, trajanje postopka in pa premoženjske razmere obdolženca.