VSL sklep I Kp 1233/2007

Pritožbi državnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega B.F. iz razloga po 3. točki 358. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja nasilništva po 1. odst. 299. čl. KZ. Skladno z določilom 1. odst. 96. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega B. F. spozna za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po 1. odst. 299. čl. KZ in mu izreče pogojno obsodbo ter naloži v plačilo stroške kazenskega postopka, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določilom 2. odst. 445. čl. ZKP je bil spis posredovan Vrhovnega državnemu tožilstvu RS, ki ga je vrnilo brez predloga.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v okviru 2. točke 1. odst. 383. čl. ZKP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v sodbenem izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje nima vseh znakov kaznivega dejanja nasilništva po 1. odst. 299. čl. KZ. To kaznivo dejanje je namreč sestavljeno kaznivo dejanje in so v njem konzumirana kazniva dejanja po 169. čl. KZ (razžalitev), 146. čl. KZ (grdo ravnanje), 142. čl. KZ (prisiljenje) in po čl. 145 KZ (ogrožanje varnosti). Ker so izvršitvena dejanja po 1. odst. 299. čl. KZ našteta alternativno, za obstoj kaznivega dejanja zadostuje, da storilec uresniči le eno od predvidenih oblik, če pa uresniči več oblik tega kaznivega dejanja, gre za navidezen stek in je podano le eno kaznivo dejanje. Poleg posledic storilčevega izvršitvenega dejanja pa mora nastati tudi ogroženost, zgražanje ali prestrašenost v javnosti ali v družini, kar se pri občanih in družinskih članih odraža kot nemir, nerazpoloženje, vznemirjenost, občutek strahu in podobno. Slednje pa je v opisu obravnavanega dejanja izostalo. V opisu dejanja se sicer navaja, da sta bila mladoletna sinova B. in R.F., ki sta bila dostikrat navzoča pri prepirih, v neprijetnem položaju ter da so ti prepiri na njiju vplivali negativno in je bil B.F. za mamo v skrbeh, R.F. pa se je takšnim prepirom izognil tako, da je odšel ven ali se zaprl v svojo sobo, vendar navedena stanja po oceni pritožbenega sodišča po svoji intenzivnosti ne dosegajo pojme ogroženosti, zgražanja ali prestrašenosti, kar pa je, kot je bilo to že navedeno, zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Navedbo, da je bil B.F. prestrašen, pa je razumeti le v kontekstu očitanega dejstva, da je obdolženec slednjemu zagrozil, da bo iz službe prinesel pištolo in ga ustrelil in ne zaradi prepirov med obdolžencem in oškodovanko A.F., oziroma "psihičnega" nasilja, ki naj bi ga obdolženec izvajal nad oškodovano A.F. Ker torej opis dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je obdolženca oprostilo storitve kaznivega dejanja nasilništva po 1. odst. 299. čl. KZ, sicer iz povsem drugega razloga in to po 3. točki 358. čl. ZKP, čeprav bi ga moralo oprostiti pravilno po 1. točki 358. čl. ZKP. Glede na navedeno je pritožba državnega tožilca v delu, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede očitanega kaznivega dejanja, neutemeljena. V zvezi s tem pritožbenim razlogom pa je vendarle potrebno pripomniti, da bi v prvi vrsti moral državni tožilec, ki je na glavni obravnavi zastopal obtožni akt, oškodovanki A. F., ki se je v izpovedbi na glavni obravnavi sklicevala na svojo ovadbo, le-to predočiti.

Glede na izostanek zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja nasilništva po 1. odst. 299. čl. KZ (ogroženost, zgražanje ali prestrašenost v javnosti ali v družini), je potrebno obdolženčevo zatrjevano ravnanje presojati skozi prizmo uvodoma navedenih samostojnih kaznivih dejanj, ki pa so tako imenovani predlagalni delikti, za katera pa vsaj kar se tiče oškodovane A.F. ni podana procesna predpostavka za začetek in nadaljevanje kazenskega pregona, to pa je oškodovankin predlog za pregon, saj je le-tega s pisno izjavo dne 21.5.2007 (list. št. 50), umaknila.

Pritrditi pa je pritožbi državnega tožilca, da je sodišče prve stopnje, ki je sicer ugotovilo, da je obdolžencu dokazana storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. čl. KZ na škodo B.F., zmotno ocenilo, da za to dejanje B.F. ni podal potrebnega predloga za pregon obdolženca. Pri tem tožilec utemeljeno opozarja na uradni zaznamek o zbranih obvestilih na list. št. 30 z dne 1.8.2006, iz katerega je razvidno, da je B.F. v razgovoru s policisti med drugim povedal, da mu je obdolženi zagrozil, da bo iz službe prinesel pištolo in ga ustrelil. S tem obvestilom je tudi po oceni pritožbenega sodišča B.F. izrazil svojo voljo za pregon obdolženega. Predlog za pregon je procesna izjava oškodovanca, s katero izrazi svojo procesno voljo, da se zoper obdolženca sproži kazenski postopek. Ta izjava je lahko ustna ali pisna, zakon obličnosti ne predpisuje, pomembno je, da je volja izražena jasno in nedvoumno. Ovadba pomeni sporočilo pristojnemu državnemu tožilstvu ali policiji, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Glede ovadbe, ki jo poda posameznik oziroma oškodovanec, se torej ne zahteva posebna obličnost, kot vsaka druga ovadba, pa mora tudi ta vsebovati opis dejanskega stanja z navedbo odločilnih dejstev ter ime domnevnega storilca, če je storilec seveda znan. Ovadba se lahko poda pisno ali ustno, tudi po telefonu. O ustni ovadbi se napravi zapisnik, če je bila sporočena po telefonu pa uradni zaznamek (2. odst. 147. čl. ZKP). Takšen zapis pomeni uradno ugotovitev dejstva, da je bilo kaznivo dejanje ovadeno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so v omenjenem uradnem zaznamku o obvestilu oškodovanca navedena vsa odločilna dejstva kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, vključno z navedbo storilca. Za presojo zadeve ni pomembno, kako je policija formalno opredelila oškodovančevo obvestilo. Pomembno je le to, da uradni zaznamek, ki ga je o tem napravila policija, po vsebini pomeni oškodovančevo ustno kazensko ovadbo in hkrati njegov predlog za pregon obdolženca, s katero je oškodovanec v trimesečnem zakonskem roku (1. odst. 52. čl. ZKP) - v opisu dejanja se navaja, da naj bi obdolženec storil to dejanje neugotovljenega dne poleti 2006, predmetni uradni zaznamek o zbranih obvestilih pa je datiran z dne 1.8.2006, izrazil svojo voljo za pregon storilca.

Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi državnega tožilca, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo ponovno presoditi obdolženčevo ravnanje v odnosu do B.F..