VSL sodba I Kp 587/2007

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženega FG iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo storitve šestih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po 3. odst. 183. člena KZ. Oškodovano mld. AG je na podlagi 3. odst. 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice pa bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega storitve šestih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po 3. odst. 183. člena KZ in mu izreče primerno kazensko sankcijo.

Višji državni tožilec Z. K. je v pisnem mnenju, podanem na podlagi 2. odst. 377. člena ZKP predlagal ugoditev pritožbi. S tem predlogom sta bila obtoženec in njegova zagovornica seznanjena.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb državne tožilke, sodišče druge stopnje sprejema ugotovitve in zaključke prvostopenjskega sodišča, da obtožencu storitev očitanih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po 3. odst. 183. člena KZ, ni dokazana. Sodišče prve stopnje je skrbno in natančno analiziralo dokazno gradivo ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe prepričljivo in argumentirano utemeljilo, zakaj je ostalo v dvomu, da se je obtoženec oškodovank dotikal z namenom zlorabe svojega položaja v smeri zadovoljitve spolnega nagona na telesih oškodovank.

Kaznivo dejanje po 3. odst. 183. člena KZ, ki je predmet obravnave, sodi v poglavje kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, ki je hkrati splošni varstveni objekt kaznivih dejanj iz tega kaznivega dejanja. Izvršitveno dejanje je lahko spolno občevanje ali kakšno drugo spolno dejanje, v obeh primerih je spolni napad posledica zlorabe storilčevega položaja, kateremu je oškodovanec zaupan v učenje, vzgojo, varstvo ali oskrbo. Skupna značilnost navedenih spolnih napadov pri kaznivih dejanjih, obravnavanih v tem poglavju (spolno občevanje, drugo spolno dejanje ali povzročitev drugačne prizadetosti spolne nedotakljivosti) je le-ta (ne glede na to, ali so dejanja storjena z uporabo sile, kvalificirane grožnje ali brez prisile), da storilec pri tem zadovoljuje na telesu žrtve ali brez dotikanja žrtve spolni nagon. Po prevladujočem stališču teorije in sodne prakse opredeljuje pojem "spolno dejanje" v smislu zakonskega znaka poleg fizičnega načina izvršitve dejanja tudi storilčev namen zadovoljitve spolnega napada. Za sodobno kazensko pravo res ni bistven motiv spolnega ugodja, to je, ali konkretno spolno dejanje (spolna praktika) storilcu (ali drugemu) prinaša spolno zadovoljstvo ali užitek. Ne glede na to pa je treba v konkretnih primerih fizičen poseg v spolno integriteto žrtve ocenjevati tudi v povezavi s subjektivnim namenom storilca v tem smislu, ali njegovo ravnanje izhaja iz spolnih pobud (kakršnihkoli, če tudi še tako sprevrženih). Šele ob izpolnitvi tega pogoja objektivno ravnanje storilca dobi lastnost spolnega ravnanja v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja. Po tem merilu se spolno tudi razlikuje od drugih podobnih dejanj, ki niso spolno motivirana, kar je pomembno za pravilno pravno opredelitev posameznih ravnanj (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 411/2005).

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje sicer sprejelo očitek obtožbe, da je med telesom obtoženca kot učiteljem telesne vzgoje in telesi oškodovank, ki so mu bile zaupane v učenje, prihajalo do dotikov, ki so obsegali tudi zatrjevane dotike intimnih delov teles oškodovank - zadnjice, mednožja in prsi, vendar glede na dejstvo, da je šlo za dotike med samim izvajanjem vaj, da je šlo za kratkotrajne in bežne dotike oziroma prijeme, pri čemer obtoženec ni segal pod oblačila oškodovank, jih božal, otipaval, niti se jih ni dotikal z ustnicami ali njihove gole kože, jih stiskal za prsi ali mednožje, da je šlo za dotike pri tem, ko je obtoženi zagotavljal varnost oškodovank pri izvajanju vaj in preprečitvi poškodb, ter da so bile oškodovanke kot učenke 4. oziroma 5. razreda osnovne šole v fazi intenzivnega telesnega razvoja in zato občutljive in sramežljive, resno dvomi, da se je torej obtoženec oškodovank dotikal z namenom zlorabe svojega položaja v smeri zadovoljitve spolnega nagona na telesih oškodovank. Tožilka pa svoje nasprotno mnenje gradi na zatrjevanju, da je šlo za dotike že potem, ko ni bilo nobene potrebe po varovanju oziroma, ko je bila telovadna prvina že zaključena, da se obtoženec oškodovankam za očitane dotike ni opravičil oziroma jim jih ni pojasnil, da so tudi fantje opazili obtoženčevo "drugačno" varovanje deklic ter, da je šlo kar za šest oškodovank, ki so reagirale burno in prizadeto ter ves čas trdile enako (pri razredničarki, pri mami ene od oškodovank, pri ravnateljici in pri psihologinji),ki pa po oceni pritožbenega sodišča ne vzdržijo kritične presoje.

Tako je zatrjevanje državne tožilke, da je šlo za dotike že potem, ko ni bilo nobene potrebe po varovanju oziroma, ko je bila telovadna prvina že zaključena, potrebno presojati v luči dejstva, da so pri predmetnih telesnih prvinah (raznožka čez kozo in odbojka) telesni stiki med učiteljem in učenci neizogibni, da je učitelj dolžan zagotoviti varnost učencev pri izvajanju teh vaj in preprečiti morebitne poškodbe, da se ocena učitelja glede varnega zaključka telovadne prvine lahko razlikuje od ocene samega učenca, kar pa je nedvomno posledica tudi same dinamike izvajanja telesne prvine in tako je tudi meja med zaključevanjem telesne prvine in samim zaključkom le-te "zelo tenka" ter, da pri izredno slabih izvedbah telesne prvine lahko pride tudi do nenamernega dotika različnih delov telesa, lahko tudi intimnih, zaradi preprečevanja padcev in s tem povezanih poškodb. Glede na navedeno ima poudarjanje prvostopenjskega sodišča, da je šlo za posamezne dotike pri izvedbi telesne prvine zagotovo svojo težo, saj ni šlo za dotike izven učne ure oziroma izven konteksta izvajanja telesnih prvin. Za takšno oceno govori tudi to, da je šlo za kratkotrajne, enkratne dotike, pri čemer obtoženec ni segal pod oblačila oškodovank, jih božal, otipaval, niti se jih ni dotikal z ustnicami ali njihove gole kože, jih stiskal za prsi ali mednožje, kar pravilno izpostavlja izpodbijana sodba. V prid takšnemu razlogovanju govorijo tudi posamezni deli izpovedb oškodovank. Tako je oškodovana EG povedala, da jo je obtoženec, ko jo je prijel za zadnjico, opozoril na napako pri skoku čez kozo. Oškodovana KP je povedala, da jo je obtoženec, tik preden je doskočila, z rokami prijel za telo in jo potegnil k sebi. Za oškodovano ŠO pa sta oškodovana EG in priča VL povedali, da je bila pri telovadbi bolj nerodna ter da je pri doskoku malo prekrižala nogi, v tem trenutku pa jo je obtoženi prijel za roki in jo malo potegnil k sebi. Res je, da iz mnenja Fakultete za šport izhaja, da če pri izvajanju vaj pride do kratkega stika učitelja z intimnim delom telesa učenca, se je potrebno glasno opravičiti, vendar izostanek takega opravičila, še ne pomeni, da je šlo za hoten dotik v smeri zadovoljenja spolnega nagona, kot to razlaga pritožnica. Na tem mestu pa je potrebno tudi pripomniti, da si je težko predstavljati, da bi se učitelj pri tako dinamičnem poteku izvajanja predmetnih telesnih prvin vsaki učenki posebej opravičil za kratkotrajen, bežen dotik oziroma prijem. Zatrjevanje, da so tudi fantje opazili obtoženčevo "drugačno varovanje" deklic, pa je potrebno presojati v smislu dejstva, da so fantje v osnovi bolj spretni od deklic, zaradi česar je varovanje deklic pri izvajanju vaj in preprečevanju poškodb dosti bolj pogosto in intenzivno.

Pravilna pa je tudi ocena prvostopenjskega sodišča, da zgolj zaradi neprijetnih doživljanj, strahu in sramu oškodovank ravnanjem obtoženca ne moremo pripisati pomena, kakršnega jim pripisuje obtožba. Oškodovanke so bile namreč v kritičnem času kot učenke 4. oziroma 5. razreda osnovne šole, zaradi faze intenzivnega telesnega razvoja občutljive in sramežljive, pri čemer so bile tudi deležne zbadljivk s strani fantov, sošolcev, v smeri neprimernih dotikov. Upoštevajoč navedeno, kakor tudi predhodno navedene okoliščine, pa se izkaže, da to, da so oškodovanke ves čas enako trdile (pri razredničarki, pri materi ene od oškodovank, pri ravnateljici in pri psihologinji) nima takšne pravnorelevantne teže, kot ji daje pritožba.

Glede na vse povedano drugačen zaključek prvostopenjskega sodišča ni bil mogoč, zato je sodišče druge stopnje pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj v izpodbijani sodbi in v postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 383. člena ZKP).