VSK sodba Cpg 263/93

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje, potem ko je vzelo na znanje delni umik tožbenega zahtevka za znesek 102.526,00 SLT in sklep o izvršbi v tem delu razveljavilo, odločilo, da ta sklep ostane v veljavi v točki 1 in 3, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 26.864,00 SLT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3.1.1992 do plačila ter za izvršilne stroške v znesku 5.250,00 SLT. Glede nadaljnjih pravdnih stroškov je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči v znesku 4.160,00 SLT.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, pri čemer naj tožniku naloži tudi povračilo pravdnih stroškov toženca. V pritožbi navaja, da je bil predmet spora plačilo zneska, ki je bil zaobsežen v znesku, za katerega je bila sklenjena večstranska kompenzacija v višini 129.390,00 SLT. To kompenzacijo so potrdile vse tri stranke v krogu, to je obe pravdni stranki in A. Sodišče prve stopnje bi moralo v konkretnem primeru uporabiti določila členov 336 do 343 ZOR, ki urejajo način prenehanja obveznosti s pobotanjem. V konkretnem primeru je namreč obveznost tožene stranke do tožnika prenehala v trenutku, ko so vse tri stranke potrdile predlagano večstransko kompenzacijo v višini 129.390,00 SLT.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jo bilo potrebno upoštevati po uradni dolžnosti. Tožena stranka se sklicuje na to, da je njena obveznost do tožeče stranke prenehala s sklenitvijo sporazuma o večstranski kompenzaciji za znesek 129.390,00 SLT, pri kateri sta sodelovali pravdni stranki in A. Po mnenju pritožbenega sodišča pa s samo sklenitvijo sporazuma o večstranski kompenzaciji terjatev tožeče stranke do tožene stranke ni prenehala.

Večstranska kompenzacija namreč ni pobotanje po določilih ZOR, tako da določila členov 336 do 343 ZOR niso uporabna za predmetni primer.

Tožena stranka pa sicer ne zatrjuje dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je terjatev tožeče stranke nasproti toženi stranki prenehala na kakšen drugačen način kot s pobotanjem. Ker tako prenehanje terjatve tožeče stranke do tožene stranke ni izkazano, dokazno breme za to trditev pa je seveda na strani tožene stranke, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.