VSL sodba Kp 772/93

Pritožbi javnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obd. V. A. določi za kaznivo dejanje po čl. 222/I KZ RS kazen 3 /tri/ mesece zapora, za kaznivo dejanje po čl. 170/I KZ RS v zvezi s čl. 23 KZ SFRJ kazen 1 /en/ mesec zapora, nakar se mu po čl.
48/II tč. 3 KZ SFRJ izreče enotna kazen 3 /tri/ mesece in 15 /petnajst/ dni zapora.
___________________________________________ Obd. D.G. se določi za kaznivo dejanje po čl. 222/I KZ RS 3 /tri/ mesece zapora, za kaznivo dejanje po čl. 170/I KZ RS 1 /en/ mesec zapora, nakar se mu po čl. 48/II tč. 3 KZ SFRJ izreče enotna kazen 3 /tri/ mesece in 15 /petnajst/ dni zapora.
___________________________________________ Pritožba zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženc sta dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino vsak v znesku 10.000 tolarjev.
Pravna podlaga za uporabo določil KZ SFRJ je v 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91).

Temeljno sodišče v Ljubljani, enota v Grosupljem, je z izpodbijano sodbo obd. V.A. in obd. D.G. spoznalo za kriva, da sta storila kaznivo dejanje nasilniškega obnašanja po čl. 222/I KZ RS v zvezi s čl. 22 KZ SFRJ, obd. D.G. pa še kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po čl. 170/I KZ RS, obd. V.A. pa še kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju odvzema motornega vozila po čl.

170/I KZ RS v zvezi s čl. 23 KZ SFRJ. Obdolžencema sta bili izrečeni pogojni obsodbi, v katerih je bila obd. A. določena kazen za prvo dejanje 5 mesecev zapora, za drugo dejanje pa 4 mesece zapora in nato določena enotna kazen 7 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, obd. D.G. pa je bila za prvo dejanje določena kazen 4 mesece zapora, za drugo dejanje prav tako 4 mesece zapora, nakar mu je bila določena enotna kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let.

Proti navedeni sodbi sta se pritožila javni tožilec in zagovornik obeh obdolžencev. Javni tožilec se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obema obdolžencema za vsako od očitanih kaznivih dejanj določi primerno kazen zapora in nato obema izreče primerni enotni kazni zapora.

Zagovornik obeh obdolžencev pa uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo javnega tožilca zagovornik predlaga, da se le-ta zavrne kot neutemeljena.

Pritožba javnega tožilca je utemeljena.

Pritožba zagovornika obeh odolžencev pa ni utemeljena.

Pritožbenim izvajanjem zagovornika, da je opis dejanja pod 1 sam s seboj v nasprotju, ker da si nasprotujeta opisa v prvem in drugem odst. pod 1, niso sprejemljiva. V obeh odstavkih je namreč navedeno skladno, kako sta ravnala oba obdolženca, s tem, da je v prvem odstavku poimensko opisano, da je oškodovanca A. tepel, G. pa ga je držal za roke in vlekel proti avtomobilu. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je v prvem odstavku navedeno, da je obd. A. sam tepel oškodovanca, obd. G. pa naj bi ga potem prijel za roke in vlekel proti avtu, kajti v opisu dejanja prvega odst. pod 1/ ni časovne opredelitve "potem". Dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi prav in popolno ugotovilo. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedbi oškodovanca, podani v preiskavi in na glavni obravnavi. Pri tem je treba upoštevati, da se je prav gotovo oškodovanec najbolj podrobno spominjal dogodka, ko je bil zaslišan pri preiskovalnem sodniku.

Glede ravnanja obd. G. je oškodovanec v preiskavi med drugim povedal dobesedno tudi: "Vem, da me je G. prijel za roke in me vlekel proti avtomobilu, A. pa me je tepel naprej po obrazu in telesu, večkrat." Predhodna oškodovančeva izjava, da ne ve glede sodelovanja G., pa se očitno nanaša na sam začetek dogodka, ko oškodovanec opisuje, da ga je obd. A. udarjal po obrazu. Sodišče prve stopnje je tudi nadaljnje dogajanje v avtomobilu pravilno ugotovilo, in sicer je sprejelo izpovedbo oškodovanca. Zagovornik v pritožbi ponavlja zagovor obdolžencev, češ da je šel oškodovanec sam v avto obd. A., vendar je sodišče prve stopnje glede te okoliščine utemeljeno verjelo oškodovancu. Precej neživljenjsko je, da bi šel oškodovanec po tem, ko sta oba obdolženca na opisani način ravnala z njim pred avtomobilom, nato prostovoljno v avto obd. A. Glede nadaljnjega dogajanja v avtomobilu, prav tako pa glede okoliščin odvzema oškodovančevih ključev avtomobila, je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve obširno obrazložilo in zoper navedene razloge v izpodbijani sodbi tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da opisano ravnanje obeh obdolžencev predstavlja izživljanje z nasiljem nad ljudmi, saj oškodovanec v času, ko sta obdolženca od njega zahtevala dolgovani denar, ni proti njima kazal nikakršnega nasilja ali upiranja, saj je nameraval nastopati v javnem lokalu, obdolženca pa sta mu to brezobzirno preprečila s poškodovanjem ter nato z zadrževanjem v A.

avtomobilu. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je obd. D. G. vzel protipravno tuje motorno vozilo z namenom, da ga uporabi za vožnjo. Ta namen je tudi uresničil. Ali sta obdolženca oškodovančev avto potrebovala, ali ne, ni pomembno, dejstvo je, da ga je obd. D. G. uporabil za vožnjo. Za obstoj kaznivega dejanja ni pomembno, kakšen je bil motiv, verjetno je bil motiv res zadrževanje avtomobila oškodovanca v posesti, dokler oškodovanec ne bi vrnil dolga, kot navaja zagovornik v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je obdolžencema izreklo pogojni obsodbi, vendar za izrek le-teh niso izpolnjeni pogoji. V obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o družbi manj nevarnem ravnanju. Obd. A. sploh ni poizkusil po pravni poti izterjati dolgovanega denarja od oškodovanca, temveč je nastopil z agresijo in razkazovanjem premoči nad oškodovancem. Pri obdolžencih ni mogoče pričakovati, da bi že s pogojno obsodbo bil dosežen namen kaznovanja. Obd. G. je bil namreč že kaznovan, obd. A. pa sicer še ne, vendar je pri obravnavanem dejanju pokazal večjo brutalnost, ko je pretepal oškodovanca. Zato je bilo treba pritožbi javnega tožilca ugoditi ter namesto pogojnih obsodb obdolžencema določiti kazni za posamezna kazniva dejanja, ob upoštevanju vseh okoliščin, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Enotni kazni sta izrečeni v skladu s citiranimi zakonskimi določili ter tako, da sta sorazmerni posameznim določenim kaznim.

Glede na vse navedeno je bilo treba ugoditi le pritožbi javnega tožilca ter obdolžencema izreči kazni, pritožbo zagovornika pa zavrniti kot neutemeljeno.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih čl. 98/I in 101 ZKP.