VSK sodba Cp 649/93

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je oporoka pok. A z dne 15.6.1981 neveljavna, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v znesku 10.710,00 SIT v 15 dneh.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba tudi sicer ni jasna in ni razumljiva ter ima take pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti.

Glede priče pri oporoki B je tožeča stranka predlagala, naj jo pregleda izvedenec psihiater in poda mnenje, ali je bila ta priča opravilno sposobna v času sestave oporoke. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, ni pa niti obrazložilo, zakaj ne. Oporoka je neveljavna že zato, ker priča B ni bila opravilno sposobna.

Neveljavna pa je tudi zato, ker je oporoko zapisala ena od prič, morala pa bi jo zapisati neka tretja oseba.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvene okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Predvsem ni mogoče trditi, da izpodbijana sodba ni jasna in razumljiva ter da ima take pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj meni, da je oporoka veljavna. Poskušalo je izvesti dokaz s pregledom B po psihiatru, vendar se ta priča na poziv psihiatra ni odzvala. Nima pa sodišče prve stopnje nobenih sredstev, da bi pričo kot tretjo osebo, ki ni udeleženka v pravdi, k takemu pregledu prisililo. Sodišče prve stopnje je zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča povsem upravičeno menilo, da so glede te priče podani pogoji iz 67. člena Zakona o dedovanju. Po tem določilu morajo namreč pri pismeni oporoki pred pričami kot priče sodelovati le take osebe, ki so polnoletne, ki znajo brati in pisati in ki jim ni odvzeta poslovna sposobnost. Take pogoje pa je očitno priča B res izpolnjevala. Zatrjevanje tožeče stranke, da B v času sestave oporoke ni bila opravilno sposobna, je neutemeljeno že zato, ker takega pogoja določilo 67. člena Zakona o dedovanju v tem smislu ne postavlja, poleg tega pa je seveda za tako trditev dokazno breme na strani tožeče stranke, ta dokaz pa tožeči stranki vsekakor ni uspel, pri čemer razlogi, zakaj ta dokaz ni uspel, za odločitev niti niso pomembni. Neutemeljena je dalje navedba tožeče stranke o tem, da je oporoka neveljavna, ker je ena od prič oporoko pred pričami sama zapisala. Tudi če je zapisovalec oporoke ena od prič pri oporoki, je taka oporoka po splošno sprejeti sodni praksi veljavna. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.