VSL sklep Cpg 1072/93

Pritožba upnika se v delu, v katerem izpodbija sklep o zavrnitvi ugovora drugega upnika, zavrže kot nedovoljena.
V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Stečajni senat sodišča prve stopnje je s sklepom odobril razdelitev stečajne mase med upnike skladno z osnutkom glavne razdelitve z določenimi spremembami. Z istim sklepom je zavrnil ugovore treh upnikov zoper osnutek glavne razdelitve.

Zoper sklep se je pritožil samo eden od upnikov in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve procesnih določb. Napadel ga je v treh delih: 1. Najprej je navedel,da je bil nepravilno zavrnjen njegov ugovor glede rezervacije sredstev za poplačilo njegove terjatve, za katero je vložil ugotovitveno tožbo. Ker je tožbo vložil v roku iz napotitvenega sklepa in o tem pravočasno obvestil stečajni senat, bi morala biti po 139. čl. ZPPSL sredstva za zavarovanje te terjatve rezervirana. Za rezervacijo namreč ni predpisan dodaten pogoj, da bi morala biti tudi terjatev prijavljena v roku iz 6. točke 90. čl.

ZPPSL, ki ni prekluziven; 2. V drugi točki trdi, da so bila upnikom, ki so svoje terjatve prijavili v tuji valuti ali z valutno klavzulo, neutemeljeno rezervirana sredstva z uporabo valutne klavzule. Zaradi tega se je zmanjšal odstotek za izračun poplačila terjatev ostalih upnikov; 3. Končno meni, da je bil utemeljen ugovor drugega upnika in je napačna obrazložitev tega dela sklepa o tem, da bi navedeni upnik lahko že takoj po prerekanju terjatve in še pred izdajo sklepa o napotitvi na ugotovitveno pravdo začel postopek za ugotovitev obstoja svoje terjatve.

Pritožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče sklep o glavni razdelitvi razveljavi in vrne zadevo v nov postopek.

Pritožba je v delu, s katerim je napaden sklep o zavrnitvi ugovora drugega upnika, nedovoljena.

V primeru, da bi bilo ugovoru drugega upnika ugodeno in bi bila sredstva za poplačilo njegove terjatve rezervirana, po ugotovitvi obstoja te terjatve pa tudi izplačana, bi se zmanjšala sredstva za poplačilo terjatev ostalih upnikov, med njimi tudi pritožnika. Zato pritožnik za pritožbo v tej smeri nima pravnega interesa, saj gre v njegovo škodo. Taka pritožba pa je po določbi 3. odst. 358. čl. v zvezi s 381. čl. ZPP in v zvezi z 12. čl. ZPPSL nedovoljena. Zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. točke 380. čl. ZPP v zvezi z 12. čl. ZPPSL zavrglo.

V ostalem delu pritožba ni utemeljena.

Ni dvoma, da pritožnik svoje terjatve ni prijavil v 30 dneh od dneva objave oklica o začetku stečajnega postopka v uradnem listu, saj je to jasno tudi iz njegovih pritožbenih navedb. Stečajni senat je zato pravilno uporabil določbo 4. odst. 126. čl. ZPPSL, ko za poplačilo prepozno prijavljene terjatve, ki je bila prerekana, za njeno ugotovitev pa nato v danem roku vložena tožba, ni rezerviral sredstev, saj do konca glavnega razdelitvenega naroka še ni bila pravnomočno ugotovljena. Pogoj iz 1. odst. 139. čl. ZPPSL, na katerega se sklicuje pritožnik, to je pravočasen začetek postopka za ugotovitev terjatve, je namreč samo eden od dveh pogojev za rezervacijo sredstev. Prvi pogoj je, da je bila terjatev pravočasno (to je v roku iz 6. točke 90. čl. ZPPSL ali po izteku tega roka, vendar dovolj zgodaj, da je bila lahko preizkušena že na prvem naroku za preizkus terjatev) prijavljena, kar sledi iz že navedene določbe 4. odst. 126. čl. ZPPSL. Pritožnik ima sicer prav, da 30-dnevni rok iz 6. točke 90. čl. ZPPSL ni prekluziven. Vendar pa zakon za zamudo tega roka predpisuje sankcijo: z zamudo prijavljene terjatve, ki niso mogle biti preizkušene na prvem naroku za preizkus terjatev, na kasnejšem naroku pa so bile prerekane, se pri glavni razdelitvi ne upoštevajo, razen če so do konca glavnega razdelitvenega naroka pravnomočno ugotovljene (4. odst. 126. čl. ZPPSL). To pomeni, da takih terjatev ob glavni razdelitvi ni možno upoštevati niti pri delitvi niti pri rezervaciji sredstev. Zato je stečajni senat ravnal pravilno, ko pritožniku ni rezerviral sredstev za zavarovanje njegove prepozno prijavljene in na četrtem naroku za preizkus terjatev prerekane terjatve, ki do konca glavnega razdelitvenega naroka ni bila pravnomočno ugotovljena.

Tudi glede uporabe valutne klavzule pri rezervaciji sredstev za zavarovanje terjatev nekaterih upnikov je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je stečajni senat ravnal pravilno in zakonito. Čim nek upnik pravočasno prijavi terjatev, ki je nato prerekana in je upnik napoten na pravdo za njeno ugotovitev ter pravdo v danem roku začne in o tem obvesti stečajni senat, mora stečajni senat za zavarovanje take terjatve iz razdelitvene mase izločiti sorazmeren del sredstev (1. odst. 139. čl. ZPPSL). Pri tem ne more in ne sme presojati utemeljenosti prijavljene terjatve, ker je to stvar pravde. Če pa se v pravdi pokaže, da terjatev, za zavarovanje katere so bila rezervirana sredstva, ni utemeljena, se po 2. odst. 139. čl. ZPPSL ta sredstva razdelijo med ostale upnike. Pri ugotovitvi višine sredstev za rezervacijo stečajnemu senatu seveda ni preostalo drugega, kot da pri upnikih, ki zahtevajo tolarsko protivrednost določenega zneska tuje valute, uporabi tečaj po dnevu izdelave osnutka za glavno razdelitev. Edino na tak način je lahko rezerviral določen sorazmerni del sredstev za zavarovanje njihovih terjatev.

Pritožbeno sodišče je po določbi 2. točke 380. čl. ZPP v zvezi z 12. čl. ZPPSL pritožbo v delu, v katerem je ni zavrglo, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo napadeni prvostopni sklep.