VSM sodba Cpg 102/92

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnica nosi svoje stroške pritožbe.

Tožeča stranka je z mandatno tožbo, ki jo je vložila dne 19.6.1989, zahtevala od tožene stranke obračunane obresti v znesku 37.527,00 sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve mandatne tožbe in stroške. Po delnem ugovoru tožene stranke je sodišče prve stopnje dne 11.9.1991 razsodilo tako, da je plačilni nalog vzdržalo v veljavi za znesek 11.498,40 sit spp in vzelo na znanje delni umik mand. tožbe za 10.843,00 sit.

Tožena stranka je v pravočasni pritožbi izpodbijala le tisti del prvostopne sodbe, s katerim je le-to vzdržalo plačilni nalog v veljavi. Uveljavila je vse pritožbene razloge in navedla, da ni prejela vabila za narok dne 11.9.1991, ker ga je sodišče naslovilo na TOZD P. V pritožbi se tožena stranka sklicuje tudi na pripravljalni spis z dne 14.11.1991, v katerem je predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka, ker sta pravdni stranki dne 27.11.1990 sklenili dogovor o poravnavi zamudnih obresti in jih je toženka po dogovoru tudi plačala.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena in sicer iz naslednjih razlogov: Višje sodišče je opravilo poizvedbe pri sodnem registru Temeljnega sodišča v Celju in ugotovilo, da se je dne 28.2.1990 več TOZD-ov (med njimi tudi toženi) združilo v podjetje G. d.o.o. Navedeno podjetje se je dne 8.6.1992 združilo v G., NOTRANJA IN ZUNANJA TRGOVINA d.o.o.

in nato dne 19.6.1992 preimenovalo v G. G. A. d.o.o.

Iz predloženega pravdnega spisa je razvidno, da je predsednik senata dne 16.7.1991 razpisal glavno obravnavo za dne 11.9.1991. V spisu je povratnica za naslovnika G. G. A. TOZD P., ki jo je podpisala pooblaščena oseba dne 19.7.1991. Res je, da v času vročitve vabila navedeni TOZD ni več obstojal, vendar je očitno, da je vabilo prispelo k pravnemu nasledniku. Pri tem je še dodati, da tožena stranka ni pristopila tudi na naroka dne 22.3.1991 in 28 6. 1991, čeprav je bila v redu vabljena.

V pritožbi uveljavlja tožena stranka novoto, ki je sodišču ni sporočila do konca glavne obravnavi - in sicer, da je glede obresti sklenila s tožnico dogovor dne 27.11.1990 in v istem letu dolg plačala. Po določilu člena 496a ZPP v postopku v gospodarskih sporih lahko stranke v pritožbi navedejo le tista nova dejstva in dokaze, ki jih stranke brez svoje krivde niso mogle navesti do konca glavne obravnave. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neupoštevne.

Prvostopno sodišče je iz dokazil tožeče stranke pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materijalno pravo za katerega pritožnica tudi ne navaja v čem je podana kršitev.

Iz navedenih razlogov je pritožba tožene stranke neutemeljena.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu člena 166/I v zvezi členom 154/I ZPP.