VSK sklep Cpg 29/2008

Pritožba tožeče stranke se zavrne in p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je tožeča stranka vložila 21.12.2007 kot neutemeljen.

Zoper ta sklep se po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo spremembo tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno nepravilna, saj je po njenem mnenju tudi subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe izkazan. Ta subjektivni pogoj izkazuje "način gospodarjenja" tožene stranke. Ta način se namreč manifestira z blokadami na njenem transakcijskem računu. Tak način gospodarjenja oz. razpolaganja s premoženjem pa je vzrok za obstoj nevarnosti, da tožeča stranka svoje terjatve ne bo mogla izterjati oz., da bo izterjava otežena. Sicer pa tožeča stranka nadalje vztraja tudi pri svoji oceni, da bi v zvezi s predlagano odredbo dolžnik pretrpel le neznatno škodo. V zvezi s tem navaja, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bile storitve prevoza glavna dejavnost tožene stranke, nimajo nobene dejanske opore. Tožena stranka se namreč prvenstveno ukvarja z agencijskimi posli. To pa pomeni, da v bistvu le prefakturira storitve.

Pritožba ni utemeljena.

Pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ureja 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Prvi pogoj je, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. To je res, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru upnik (tožeča stranka) tudi izkazal. Kumulativno pa mora biti izpolnjen tudi drug pogoj, to je verjetni izkaz nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega (toženčevega) odtujevanja, skrivanja, ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odst. 270. čl. ZIZ). V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da te nevarnosti upnik ni izkazal. V predlogu za izdajo začasne odredbe je res, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, upnik opisoval le finančno stanje dolžnika, njegovo nelikvidnost in prezadolženost, kar vse naj bi izkazovalo, da se dolžnik nahaja v predstečajni agoniji. To pa dejansko pomeni, da je predlog utemeljeval zgolj na podlagi objektivnih dejstev, saj se je skliceval le na dolžnikovo stanje, ne pa na njegovo delovanje. Ker za izdajo začasne odredbe zgolj prezadolženost, kot objektivno dejstvo ne zadošča, pač pa mora biti izkazana subjektivna in konkretna nevarnost dolžnikovega delovanja, je tudi po oceni pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Nenazadnje pa tudi upnikovo sklicevanje na dokazilo - bilanco stanja za dolžnika za leto 2006 njegovih trditev o dolžnikovi prezadolženosti niti ne potrjuje, saj ob dejstvu, da je dolžnik to poslovno leto zaključil z dobičkom, ne upošteva, da ta v bilanci poleg kratkoročnih poslovnih obveznosti v višini 57.443.000,00 SIT izkazuje tudi poleg dolgoročnih sredstev tudi kratkoročne poslovne terjatve v višini 57.366.000,00 SIT. Ob takem stanju ter pri tem upoštevaje tudi samo upnikovo navedbo, da njegova terjatev predstavlja le cca. 2 % celoletnih prihodkov dolžnika, na obstoj nevarnosti za uveljavitev te terjatve pač ni mogoče sklepati.

Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve tudi v primeru, če upnik izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. V takem primeru upnik niti ni dolžan dokazovati nevarnosti iz 2.odst.270.čl. ZIZ. Vendar, tako kot mora predlagatelj začasne odredbe navesti dejstva in predlagati dokaze, ki kažejo na verjeten obstoj nevarnosti, ki grozi bodoči uresničitvi njegove terjatve, mora navesti tudi dejstva in predlagati dokaze, ki ga osvobajajo dolžnosti dokazovanja te nevarnosti (S. Triva - V. Belajec - M. Dika: Sudsko izvršno pravo - Opći dio, Informator - Zagreb 1980, stran 356, 21). To konkretno pomeni, da mora upnik (tožnik) navesti in verjetno izkazati okoliščine, ki bi upravičile sklepanje, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, to pa mora tudi dokazovati. Da ima dolžnik težave s tekočo likvidnostjo, je tožeča stranka izkazala, vendar pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča stališče sodišča prve stopnje, da prav te težave tožene stranke pomenijo, da ukrep, s katerim, bi se tekoča likvidnost še poslabšala ne more predstavljati neznatne škode za dolžnika logično in sprejemljivo.

Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2.tč. 365.čl. ZPP v zv. s 15.čl. ZIZ).