VSK sklep II Cp 443/2007

1. Pritožbi dolžnika se ugodi in se izpodbijani sklep opr. št. In 1 in In 2 z dne 2.2.2007 r a z v e l j a v i.
2. Pritožba upnice se zavrne in se p o t r d i sklep o ustavitvi izvršbe opr. št. In 3 in In 4 z dne 4.8.2006.
3. Upnica je dolžna dolžniku povrniti 168,54 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje.

V predmetni zadevi je bila dne 25.2.2003 dovoljena izvršba na dolžnikovo plačo in njegovo premično premoženje, dne 21.9.2004 pa je bil sprejet sklep o nadaljevanju postopka z izvršbo na dolžnikovo nepremičnino. Dne 4.8.2006 je sodišče prve stopnje izvršbo na nepremičnino ustavilo z utemeljitvijo, da upnica v določenem roku ni plačala varščine oz. o tem ni predložila dokazila. Zoper to odločitev se je pritožila upnica in prvostopno sodišče je pritožbi ugodilo in sklep o ustavitvi izvršbe s sklepom z dne 2.2.2007 razveljavilo.

O pritožbi proti sklepu z dne 2.2.2007

Proti sklepu se pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep spremeni in pritožbo upnice kot nedopustno zavrže oz. Kot neutemeljeno zavrne, ali pa sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje ter upnici naloži povračilo pritožnikovih stroškov postopka. Pritožba navaja, da je v izpodbijanem sklepu podana bistvena kršitev pravil postopka po 14. alineji 2. odst. 339. čl. ZPP, saj obrazložitev nima odločilnih razlogov. Pritožnik je v odgovoru na pritožbo upnice navedel, da zaradi tega, ker je upnica zamudila prekluzivni rok za procesno dejanje, pritožba zoper citirani sklep ni tisto pravno sredstvo, s katerim je mogoče odpraviti posledice prekluzije in napasti izpodbijani sklep. Posledice opisane prekluzije oz. vrnitev postopka v prejšnje stanje bi lahko nasprotna stranka poskušala doseči le s pravočasnim, utemeljenim in obrazloženim predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ter sočasno opravljenim zamujenim dejanjem, česar pa ta ni storila in tega tudi ne zatrjuje. Prvostopno sodišče se o tem ni izreklo, pa bi se moralo. Po mnenju pritožnika je razlaga 6. odst. 38. a čl. ZIZ v nasprotju s 116. do 121. čl. ZPP, upoštevaje 15. čl. ZPP in v nasprotju s 5. odst. 38. a čl. ZIZ. 6. odst. 38. a čl. ZIZ je moč uporabiti le za primer, ko upnik sicer plača varščino v roku in na način, kot mu je bilo naloženo, a pravočasno ne predloži dokazila o plačilu, pač pa ustrezno dokazilo predloži šele k pritožbi. Stališče prvostopnega sodišča je zmotno zato, ker potemtakem rok za plačilo varščine sploh ne bi bil časovno omejen in se tako izvršilni postopek ne bi mogel končati kljub upnikovi prekludiranosti upoštevaje 6. odst. 38. a čl. ZIZ. Ker pa rok za plačilo varščine skladno s 5. odst. 38. a čl. ZIZ ne more biti časovno neomejen oz. Ga upnik ne more samovoljno podaljševati, saj je ta rok prekluziven, je po mnenju pritožnika edino možno pravno sredstvo, na podlagi katerega bi se predmetni izvršilni postopek lahko nadaljeval, vrnitev v prejšnje stanje. V obravnavani zadevi predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni bil podan, subjektivni in objektivni rok za podajo predloga za vrnitev v prejšnje stanje pa sta se iztekla, zato je upnik pri zamujenem dejanju dokončno prekludiran.

Pritožba je utemeljena.

1odstavek 38.a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da se lahko za zavarovanje plačila za delo in za povračilo stroškov izvršitelja zahteva plačilo varščine. 5. odst. navedenega člena pa določa sankcijo, če upnik varščine ne plača na način in v roku, ki ga določi izvršitelj oz. če ne predloži dokazila o plačilu. V teh primerih izvršitelj o tem obvesti sodišče, ki izvršbo ustavi. Po 6. odst. 38.a čl. ZIZ pa lahko sodišče, ki je ustavilo izvršbo, na podlagi pritožbe spremeni ali razveljavi sklep o ustavitvi, če je pritožbi priloženo dokazilo o plačilu varščine. Kot navedeno, se je na to odločbo sklicevalo sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa, vendar je ravnalo napačno. Po oceni pritožbenega sodišča ima namreč pritožba prav, ko navaja, da si je prvostopno sodišče napačno razlagalo 6. odst. 38.a člena ZIZ. Razveljavitev ali sprememba sklepa o ustavitvi izvršbe pride v poštev le, ko je upnik sicer plačal varščino v roku, ki mu ga je določil izvršitelj, vendar pa o tem ni predložil ustreznega dokazila. Ne mora pa upnik uspeti s pritožbo tudi takrat, ko varščino plača šele po poteku določenega roka in nato o tem predloži ustrezno dokazilo. To bi namreč pomenilo, da bi se upniki lahko samovoljno odločali, da bodo varščino plačali šele po poteku s strani izvršitelja določenega roka in bi plačilo nato uveljavljali v pritožbi zoper sklep o ustavitvi izvršbe. To pa nedvomno ne bi pripomoglo k pospešitvi in učinkovitosti izvršilnih postopkov. Zato gre pritrditi pritožbi, da je rok za plačilo varščine prekluzivni rok, kar pomeni, da z njegovim potekom stranka izgubi pravico za opravo procesnega dejanja. Edini institut, ki pride v poštev pri zamudi prekluzivnega procesnega roka, je vrnitev v prejšnje stanje, nikakor pa ne pritožba v smislu 6. odst. 38.a čl. ZIZ. Pri tem pa dejstvo, da je upnica dne 6.12.2004 plačala predujem za cenilca, ne spremeni ugotovitve, da ni v določenem roku plačala varščine za izvršitelja.

O pritožbi zoper sklep z dne 4.8.2006

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep z dne 2.2.2007, s katerim je prvostopno sodišče razveljavilo sklep o ustavitvi izvršbe, je moralo odločiti o pritožbi upnice proti sklepu o ustavitvi izvršbe z dne 4.8.2006.

Upnica se je pritožila iz pritožbenih razlogov po ZIZ in sodišču predlagala, naj napadeni sklep spremeni oz. razveljavi in pritožbi dolžnika v celoti ugodi ter izda sklep o nadaljevanju izvršbe. V pritožbi je navajala, da je napadeni sklep izpodbojen na podlagi 6. odst. 38.a čl. ZIZ. Upnica varščine res ni plačala v roku, vendar le zato, ker je bila v zmoti glede namena varščine, ne pa zato, ker z izvršbo ne bi hotela nadaljevati in priti do končnega poplačila svoje terjatve. Upnica je prava neuka in je po prejemu poziva na plačilo preko svojega pooblaščenca mislila, da se poziv nanaša na plačilo cenitve stanovanja, ki pa jo je pred tem že poravnala. Poleg tega je bila med istima strankama v teku tudi premičninska izvršba, po kateri je rubež pred tem neuspešno že opravljal isti izvršitelj. Ne da bi se posvetovala s svojim pooblaščencem je zato sklenila, da varščine ne plača. Ker upnica nima namena, da bi dolžniku dolg odpustila, je varščino za delo izvršitelja naknadno plačala, zato predlaga sodišču, da ravna v skladu s 6. odst. 38.a člena ZIZ ter na podlagi te pritožbe in priloženega dokazila o plačilu sodne takse razveljavi napadeni sklep ter izvršbo nadaljuje. Tako ravnanje sodišča je smotrno in ekonomično, saj bo upnica v primeru, da se ta pritožba zavrne, ponovno sprožila izvršilni postopek, kar pa bi pomenilo samo dodatne stroške, tako za dolžnika, kot za upnico ter nepotrebno ponovno obremenitev sodišča.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno stališče, da je napadeni sklep izpodbojen na podlagi 6. odstavka 38.a člena ZIZ je zmotno. Kot je bilo že navedeno zgoraj glede pritožbe zoper sklep z dne 2.2.2007, se je na citirano določbo mogoče sklicevati samo takrat, ko je bila varščina sicer pravočasno plačana, ni pa bilo o tem predloženo ustrezno dokazilo. Upnica pa je sama priznala, da varščine ni plačala v roku. Pri tem se je sicer sklicevala na zmoto, vendar neutemeljeno, glede na to, da ima pooblaščenca. Upoštevaje takšno dejansko stanje je zato kljub dejstvu, da je upnica predložila dokazilo o plačilu sodne takse, pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

Pritožbeno sodišče je ugotavljalo tudi, ali je podana katera od kršitev po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, ki jih mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Ker teh kršitev ni zasledilo, je na podlagi zgoraj obrazloženih ugotovitev v skladu s 3. točko 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pritožbi dolžnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 2.2.2007 razveljavilo, pritožbo upnice pa skladno s 1. točko 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo in potrdilo sklep z dne 4.8.2006.

Dolžnik je s pritožbo uspel, zato je upravičen do povračila pritožbenih stroškov, ki jih predstavlja nagrada za sestavo pritožbe v višini 300 točk (6.tč. tar. št. 27 OT), 2% materialnih stroškov in 20% DDV, kar znaša 168,54 EUR. Stroškov za odgovor na pritožbo upnice sodišče dolžniku ni priznalo, saj z njim ni bistveno pripomogel k odločitvi sodišča.