VSK sklep I Cp 532/2006

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke vložen zoper začasno odredbo, izdano dne 4.11.1997. Ocenilo je, da je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe uspela izkazati verjeten obstoj terjatve do tožene stranke ter da je podan tudi drugi pogoj, ki ga zakon kumulativno zahteva za izdajo začasne odredbe, to je pogoj iz 2. odstavka 272. člena ZIZ, to je, da je tožeča stranka uspela z verjetnostjo izkazati, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode.

Proti takemu sklepu se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. Pritožnik trdi, da je bilo o enakem predlogu za izdajo začasne odredbe že odločeno in je bil ta pravnomočno zavrnjen, ker je bilo ugotovljeno, da toženec vse kar dela, dela na svojem zemljišču. Ker tožeča stranka s prvim predlogom ni uspela, je vložila novo tožbo in novi predlog za izdajo začasne odredbe. Po oceni pritožnika ne gre za drugi sporni pas zemljišča, temveč je med strankama sporen mejni pas širok 1 do 1,5 m od obstoječega mejnega zidu po celi dolžini parcel pravdnih strank, to je od glavne ceste do parcele tožeče stranke 2423. Poleg tega je tožeča stranka priznala, da se je zid, ki naj bi ga toženec izpodkopal, že porušil. Zaradi tega tudi v primeru, če bi res toženec ta zid porušil, predlagana začasna odredba ne bi bila utemeljena, saj nima nobenega, ne dejanskega, ne pravnega smisla prepovedati spodkopavanje in podiranje zidu, ki je že porušen. Tudi sicer se je zid porušil zaradi svoje dotrajanosti, zato je sosedo S.P., za katero je mislil, da je lastnica zidu, pozval, naj zid popravi in s toženčeve parcele odstrani zemljo in kamenje, ki je tja padlo ob podrtju zidu. Zatem je toženec pozval tudi tožečo stranko, da zid popravi in odstrani zemljo in kamenje. Šele takrat se je tožeča stranka spomnila predlagati izdajo začasne odredbe, pred tem pa je sploh ni motilo, da se je zid podrl na toženčevo parcelo in ni trdila, da je toženec zakrivil to podrtje. Res je, da je toženec priznal, da je na svoji parceli izkopal veliki blok kamna in je zaradi tega nastala velika luknja na toženčevi parceli, toda toženec je prav tako navedel, da je to luknjo zapolnil z zemljo. Da je temu res tako, se vidi iz dejstva, da je tožeča stranka priznala, da je toženec na tem delu spornega pasu sadil paradižnik, rože in druge povrtnine. Poleg tega je sodišče na kraju samem ugotovilo, da ima toženec na tem delu urejen vrt, kar pomeni, da se zid ni mogel porušiti zaradi toženčevega dela na vrtu. Zaradi tega zidu med strankama ni bilo nobenega kreganja. Po oceni pritožnika zato ni dokazana nobena od predpostavk za izdajo začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik nima prav, ko trdi, da je bilo o enakem predlogu za izdajo začasne odredbe že odločeno in je bil ta predlog pravnomočno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je že v sklepu, s katerim je ugodilo predlogu za začasno odredbo v predmetni zadevi, pojasnilo, da se je izdana začasna odredba, ki je bila na ugovor tožene stranke razveljavljena, nanašala na prepoved izkopavanja podpornega zidu na meji med parcelo št. 109/5 in parcelo št. 2425, medtem ko se začasna odredba v obravnavani zadevi nanaša na prepoved spodkopavanja in podiranja mejnega zidu med parcelo št. 2423 in parcelo št. 109/5. Torej ni dvoma, da se obravnavana začasna odredba, ne nanaša na mejni pas širok 1, do 1,5 m od obstoječega mejnega zidu po celi dolžini parcel pravdnih strank, na kar zmotno opozarja pritožnik. Pritožbena trditev, da se je zid že porušil in trditev, da se je ta porušil zaradi svoje dotrajanosti in ne zaradi toženčevega dela, so nove trditve, ki jih pritožnik v ugovoru zoper začasno odredbo ni navajal. S tem zatrjuje nova dejstva, kar pa v pritožbi ni dopustno (1. odstavek 337. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ) in jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora kriti sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ).