VSK sodba I Cp 2/2007

Pritožbi se deloma ugodi, zato se izpodbijana sodba (v 1. odst. izreka po tožbi) s p r e m e n i tako, da se pravilno glasi:
"V skupno premoženje pravdnih strank spada še 1/2 stanovanjske hiše v L., stoječa na parc. št. 4969/1, vl. št. 2414, k.o. P. in je delež vsake stranke na tem premoženju 1/2".
V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in v nespremenjenem delu p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo glede zahtevka po tožbi razsodilo tako, da se ugotovi in je toženec dolžan priznati, da spada stanovanjska hiša v L., stoječa na parc. št. 4969/1, vl. št. 2414, k.o. P., v skupno premoženje pravdnih strank in je delež vsake stranke na tem skupnem premoženju do 1/2. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan izstaviti tožnici ustrezno listino, na osnovi katere se bo pri 1/2 vl. št. 2414, k.o. P. vknjižila lastninska pravica na ime tožnice, sicer bo tako listino nadomestila ta pravnomočna sodba. Glede zahtevka po nasprotni tožbi pa je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, s katero toženi stranki dovoljuje pri nepremičninah parc. št. 500/205 in 500/206, k.o. Š., vpisanima v vl. št. 543, k.o. Š., vpis solastninske pravice do 1/2 na ime toženca, sicer bo takšno listino z vknjižbenim dovoljenjem na ime toženca glede navedene nepremičnine nadomestila ta sodba z njeno pravnomočnostjo. Glede stroškov postopka pa je sodišče odločitev pridržalo za končno sodbo.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na hišo v L., se je pritožil toženec oziroma tožnik po nasprotni tožbi. (Pritožbeno sodišče ga bo zaradi jasnosti v nadaljevanju poimenovalo toženec). Sodišče prve stopnje je kršilo materialno pravo, kajti napačno je uporabilo določbe 66. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma 50. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) in 53. čl. ZOR oziroma 40. čl. OZ. Volja pravdnih strank je bila, da kot kupec nastopa tudi mati toženca, zato ni mogoče sklepati na navideznost pogodbe, ki bi imela za posledico, da nakupni posel proti materi toženca nima pravnega učinka, saj je bistvo navideznosti ravno v tem, da obstaja napaka v volji pogodbenih strank. Navedba tožnice, da je mati toženca nastopila kot navidezen kupec ne zadošča za zaključek o navideznosti pravnega posla. Za lase so privlečene trditve tožeče stranke, da je bila sklenjena fiktivna pogodba na ime toženčeva matere za 1/2 hiše, zato, da tožeča stranka kot obrtnica ne bi imela težav z davčno upravo (da se prikrije izreden prihodek, ki sta ga pravdni stranki ustvarjali v gostilni). V primeru davčnega nadzora bi se zagotovo preverila tudi po tožeči stranki zatrjevana nezmožnost nakupa polovice hiše s strani matere toženca. Za uveljavljanje ničnosti navideznega posla in veljavnost prikritega posla bi morala tožeča stranka tožiti obe stranki pogodbe, prodajalca in navideznega kupca. S stališča varnosti pravnega prometa tudi ni mogoče mimo dejstva, da tožeča stranka ni izpodbijala niti kupoprodajne pogodbe z dne 15.02.1978, niti darilne pogodbe z dne 09.05.1984, niti oporoke z dne 24.07.1996. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo na podlagi katerih konkretnih dokazov, razen iz namena pravdnih strank, gradnje na parceli v S., kar pa ni utemeljen razlog, je prišlo do zaključka, da je bila mati toženca navidezen kupec. Če bi pravdni stranki gradili hišo na parceli v S., ki je bilo posebno premoženje toženca, bi se lahko popolnoma enako odločili in sicer, da pri gradnji te hiše z lastninskim deležem in borčevskim kreditom sodeluje tudi mati toženca. Ker so se zadeve obrnile drugače in do gradnje na tej parceli ni prišlo, sodišče ne more sklepati, da kasneje do namena skupnega nakupa in adaptacije hiše skupaj z materjo toženca ni bilo. Iz te okoliščine ni mogoče sklepati, da je bila pritegnitev matere toženca k nakupu in gradnji hiše v L. fiktivna in da je toženčeva mati le navidezen kupec te nepremičnine. Zakaj bi bila prepričljivejša izpovedana zgodba tožnice, da jo je toženec prepričal, da naj tedaj kot kupca navedeta njegovo mater, ker je bila nosilka obrti in ker naj bi mati uspela pridobiti ugodni borčevski kredit. Sodišče tega ni obrazložilo. takšna utemeljitev tožnice, glede njene izključitve iz kupoprodajne pogodbe se sploh ne zdi logična, saj bi lahko Davčna uprava preverjala tudi premoženje, napisano na ime toženca kot zakonca tožnice. Sicer pa sta pravdni stranki brez kakršnihkoli zadržkov kupili poslovni prostor v L. in že zato tej navedbi ni mogoče verjeti. Če pa je bil namen obeh pravdnih strank in matere toženca, da kot kupec 1/2 hiše nastopa mati toženca, potem tudi ni mogoče govoriti o navideznem kupcu ali navideznem poslu. Brez osnove je sklepanje sodišča, da v prid zaključku navideznosti matere toženca kot kupca govori njena oporoka, v kateri navaja, da je bilo vsem dedičem že, ko sta kupovala hišo znano in so se s tem strinjali, da bo po smrti hiša pripadla izključno tožencu zaradi pretežnih vlaganj, saj za navideznost pravnega posla ni pomembno prispevanje sredstev za nakup. Sodba se tudi ne opredeljuje do izpovedi priče L.M., ki v celoti potrjuje navedbe toženca glede zagotovitve sredstev za nakup stanovanjske hiše, glede motiva za nakup in glede dejanske vsebine kupoprodajne pogodbe, kot je zapisana in ne kot trdi tožeča stranka. Pač pa je upoštevalo le tiste izpovedi prič, na podlagi katerih je lahko gradilo izpodbijano sodbo. Zaključek sodišča, da toženec ni nakazal sredstev za nakup stanovanjske hiše, za katere je trdil, da so bila njegovo posebno premoženje, saj je pred pričetkom zakonske skupnosti s tožnico več let delal v nočnem baru R., ne drži. Sodišče pa je ugotovilo, da trditve o posebnem premoženju ni dokazal. Takšen zaključek je napačen. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo izpoved priče J.S., zaslišanje ostalih prič pa ni izvedlo, da so bili dohodki toženca zelo visoki. Toženec je veljal za vestnega delavca. Napačno je namreč razlogovalo, da je bilo nemogoče, da bi s plačo natakarja ustvaril toliko prihrankov, da bi kupil zemljišče v S. in hišo v L., vendar sodišče ne pojasni kako je toženec lahko, če ni bil zmožen pridobiti večjih sredstev pred pridobitvijo poklicne kvalifikacije, potemtakem sploh kupil parcelo v S. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi matere toženca, da sta denar za kupnino prispevala ona in toženec in izpovedi priče L.M. Sodišče tudi ni upoštevalo in se ni opredelilo do razlogov, ki jih je navajal toženec, zaradi katerih je prišlo do nakupa stanovanjske hiše v L. Glede namena je izpovedal, da je mati želela rešiti svoj stanovanjski problem, ker se ni razumela s pokojnim toženčevim bratom. Toženčevo izpoved je potrdila priča L.M., žena pokojnega brata toženca. Izpovedala je, da odnosi med njo, bratom toženca in materjo toženca niso bili dobri in da se je toženčeva mati zato odločila, da se odseli. Imela je borčevski kredit in prihranke za nakup hiše in se je odločila s tožencem skupaj. Sodišče tudi ni pravilno presojalo dokazov, saj sicer ne bi moglo priti do zaključka, da mati ni prispevala sredstev za nakup hiše. Glede vračila kredita toženčevi materi so sicer priče izpovedale, da so videle plačila materi, ne pa, da sta pravdni stranki materi kredit v celoti vrnili. Vprašanje, kdo je prispeval denarna sredstva za nakup nepremičnine pa po oceni tožene stranke samo po sebi ne more vplivati na stvarnopravno upravičenje do stanovanjske hiše. Sodišče ni upoštevalo, da je mati toženca stvarnopravno upravičenje pridobila od prodajalca nepremičnine in da tožnica v njeno pridobljeno pravico ne more posegati z dokazovanjem, da so predstavljala sredstva za nakup skupno premoženje pravdnih strank in zahtevati na podlagi denarnega prispevka priznanje nepremičnine kot skupnega premoženja. Poleg tega pa tožeča stranka sploh ne zatrjuje, da bi bila mati tožene stranke ali toženec glede pridobitve lastninske pravice na podlagi kupoprodajne pogodbe, darilne pogodbe in oporoke v slabi veri, zaradi česar bi moralo sodišče upoštevati domnevno dobro vero. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem obsega in vrednosti same adaptacije stanovanjske hiše po nakupu in udeležbe pravdnih strank ter matere toženca pri tej adaptaciji. To je v tem obsegu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zaključek, da sta pravdni stranki vrnili sredstva kredita toženčevi materi, ki ga je najela, nasprotuje izvedenemu dokaznemu postopku. Glede na višino kredita in višino obroka kredita, izpoved nekaterih prič, ki naj bi videle, da sta pravdni stranki materi izročili denar, ne more pripeljati do zaključka, da sta pravdni stranki pokojni toženčevi materi vrnili celoten kredit. Tožeča stranka ni zatrjevala, da je bil kredit predčasno odplačan. Nedokazana je ostala trditev tožeče stranke, na kateri sloni zaključek sodišča, da mati toženca k adaptaciji hiše ni ničesar prispevala. Ob dejstvu, da so sredstva kredita pomenila večji prispevek k adaptaciji, saj so predstavljala kar 20% nakupne vrednosti. Priče A.Ž., B.Č., M.B. in E.P. niso navedle koliko denarja naj bi pravdni stranki plačali materi. Končno pa tudi primerjava družinske pokojnine toženčeve matere v letih 1976 do 1979 in zaključek sodišča, da toženčeva mati ni imela zadosti sredstev ob dejstvu, da ni bilo dokazano, da bi imela prihranke, nista utemeljeni. Kredit, ki ga je prispevala mati toženca je znašal 20% kupnine za stanovanjsko hišo. S takšnimi sredstvi zagotovo ni bilo mogoče kupiti le vrat oziroma oken, kot je izpovedala tožnica. Tožeča stranka pa ni dokazala kolikšna sredstva so bila sploh potrebna za adaptacijo hiše, zato je potrebno izhajati iz lastninskega deleža, pridobljenega s kupoprodajno pogodbo. Mati toženca je kredit v celoti zmogla odplačati sama, ne glede na višino njene pokojnine.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki pritožbene trditve v celoti prereka.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti, skladno z določili 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Preizkus po uradni dolžnosti je namreč pokazal, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank stanovanjska hiša v L. in je delež vsake stranke na tem premoženju do 1/2, čeprav je že bilo s sodbo okrožnega sodišča z dne 09.10.1996, opr. št. P pravnomočno razsojeno, da spada 1/2 te stanovanjske hiše v skupno premoženje in da je delež vsake pravdne stranke na tem premoženju do 1/2. Ker je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o zahtevku, o katerem je že pravnomočno odločeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da v skupno premoženje pravdnih strank spada še 1/2 stanovanjske hiše v L. in je delež vsake pravdne stranke na tem premoženju 1/2.

Je pa za toženca še vedno sporna odločitev, da spada v skupno premoženje pravdnih strank še 1/2 hiše v L. in sodišču očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zato nepravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče pa se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja. Razlogi v izpodbijani sodbi so prepričljivi in temeljijo na celoviti in izčrpni dokazni oceni, zato pritožba le s polemiziranjem in svojo razlago dejstev, zaključkov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Pritožba si tudi napačno razlaga materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje kajti sodišče prve stopnje ni nikoli zapisalo, da je bila kupoprodajna pogodba, sklenjena med I.B. in tožencem ter njegovo materjo za nakup sporne nepremičnine navidezna. Povedalo je le, da je mati toženca nastopila kot "slamnati kupec". Niti Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tem postopku uporablja in niti sedaj Obligacijski zakonik (OZ) pogodbe z navideznim pogodbenikom ne ureja. Takšno pogodbeno razmerje pozna pravna teorija in sodna praksa. V primeru kupoprodajne pogodbe z navideznim kupcem (tako imenovani slamnati kupec) gre torej za resničnega prodajalca, resničnega kupca in navideznega kupca. Kupoprodajno pogodbo v interesu resničnega kupca torej sklene navidezni kupec. Prodajna pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem ni navidezna, saj ni soglasne volje sopogodbenikov o tem, da so njune izjave volje zgolj navidezne. Resnični kupec noče (iz različnih razlogov) ali ne more (ker je stvar v omejenem pravnem prometu), skleniti prodajne pogodbe. Prodajno pogodbo zato v interesu resničnega kupca sklene navidezni kupec. Tudi za pritožbeno sodišče je prepričljiva izjava tožnice, da je toženčeva mati nastopila kot kupec zato, ker je bila sama nosilka obrti in se je bala problemov z Davčno upravo in tudi zato, ker je toženčeva mati imela možnost dobiti borčevski kredit, katerega je po nakupu hiše tudi prejela. Pritožba sicer trdi nasprotno, vendar so jasni in prepričljivi razlogi sodišča prve stopnje, ko je to zaključilo, da mati toženca ni nastopala kot resnični kupec, ampak le kot slamnati kupec. Nedokazane so namreč ostale trditve toženca, da je njegova mati imela prihranke za nakup hiše in za kasnejšo adaptacijo. Mati toženca je borčevski kredit dobila, kar je razlog, da je v kupoprodajni pogodbi navedena kot slamnati kupec, vendar iz izpovedi zaslišanih prič I.B., A.Ž., B.Č., M.B. in E.P. jasno izhaja, da sta pravdni stranki materi toženca ta sredstva vrnila. Res je, da je priča P.A. prejšnjo izpoved, da mu je mati toženca omenila, da ji od pokojnine trgajo obroke za kredit in da ji pravdni stranki kredit vračata, preklicala s pisno izjavo, overjeno pri notarki M.T., dne 25.03.1999, vendar pa so ostale priče to dejstvo potrdile, zato sodišče prve stopnje izpoved A.P. niti ni upoštevalo, zato je tudi njegov preklic izpovedi brezpredmeten. Sicer pa so tudi same izjave toženca kontradiktorne, kajti med postopkom je zatrjeval, da je kupnino za hišo plačal sam in sicer s prihranki, ki predstavljajo njegovo osebno premoženje, po drugi strani pa, da je njegova mati imela prihranke za nakup hiše. Tudi te trditve toženec ni dokazal. Neverjetne so namreč njegove izjave, da je s prihranki adaptiral stanovanje v hiši v Š., kjer sta pravdni stranki živeli, da je vlagal svoje prihranke v adaptacijo gostišča v Š. in da je s prihranki kupil stanovanjsko hišo, pred tem pa je kupil parcelo v S. Res, da je delal pred sklenitvijo zakonske zveze kot natakar, da je precej zaslužil, kar je povedala takratna direktorica H.R., kjer je bil toženec zaposlen, J.S., vendar pa s plačo natakarja tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v nekaj letih ni mogel ustvariti toliko prihrankov, da bi opravil tolikšno adaptacijo in nakup.

Toženec je tudi zatrjeval, da je hotela njegova mati z nakupom hiše rešiti stanovanjski problem, ker se ni razumela s sinom G. in s snaho. Mati se v hišo v L. nikoli ni preselila, čeprav sta pravdni stranki hišo uporabljali kot počitniško hišo in v njej nista stalno stanovali in bi se lahko preselila, če bi bil to njen namen. Glede njenih prihrankov pa je sodišče prve stopnje jasno ugotovilo, da je prejemala skromno pokojnino, ki je od 01.01.1976 do 31.12.1979 znašala 1.092,07 takratnih Din do 2.038,40 takratnih Din na mesec. Iz oporoke, ki jo je sestavila pri notarki N.K. pa je jasno zapisala, da po njeni smrti hiša v celoti pripada izključno tožencu zaradi njegovih pretežnih vlaganj. Ostali dve hčeri in dva sinova pa nimajo nobenih dednih pravic. Pritrditi je treba torej zaključku sodišča prve stopnje, da vtoževana stanovanjska hiša ne predstavlja posebnega premoženja toženca, ampak da ta hiša predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, pridobljeno z delom in sredstvi v času trajanja zakonske zveze (2.odst. 51.čl. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Iz ugotovljenih dejanskih okoliščin izhaja obstoj obeh predpostavk za nastanek skupnega premoženja. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Stroške pritožbenega postopka nosita pravdni stranki vsaka svoje. Toženec zato, ker je s pritožbo le deloma uspel s tem pa mu niso nastali posebni stroški, tožeča stranka pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni doprinesla ničesar k razjasnitvi zadeve, zato stroški niso bili potrebni.