VSC sodba Cp 336/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 1. in 3. odstavku izreka sodbe prve stopnje).
Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je razsodilo:

da se ugotovi, da je kupoprodajna pogodba med tožnikom in tožencem sklenjena dne 19. 12. 2000 za dvo in pol sobno stanovanje s kletjo na naslovu Š. ... a v C., ki se nahaja v III. nadstropju, stanovanje št. 14 v skupni izmeri 44,18 m2, neveljavna, kar je toženec dolžan priznati in tožniku v roku 15 dni in pod izvršbo izročitvi vse originalne izvode kupoprodajnih pogodb in aneksov za stanovanje od 19. 10. 1993 dalje (I. odstavek izreka sodbe prve stopnje),

da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, da je toženec dolžan tožniku izročiti za zemljiško vknjižbo sposobno listino, na podlagi katere se bo pri tem stanovanju vknjižila lastninska pravica na ime T. J., rojen ..., D. ... a, do celote, ker bo sicer takšno listino nadomestila ta sodba, ko bo postala pravnomočna (2. odstavek izreka sodbe prve stopnje),

da je toženec dolžan povrniti tožniku 1.628,24 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. odstavek izreka sodba prve stopnje).

Toženec je s pravočasno pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje in pri tem uveljavljal vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje ali jo spremeni. Toženec je v pritožbi navajal, da je sodišče prve stopnje v popolnosti poklonilo vero tožniku in pričama L. T. in E. Ž., ni pa v ničemer sprejelo izpovedbe toženca in priče Š. Izjavam priče E. Ž. je nekritično sledilo, čeprav je ta jasno izpovedala, da ima težave s spominom in slabo sliši, za sodišče je bilo dovolj, da je izpovedala, da je vedela, da je šlo za posojilo. Navedbe te priče potrjujejo njeno edino točno izjavo, da je slabega spomina in slabo sliši, saj ne ve, kdaj in če je bil toženec sploh v stiku z njo, saj najprej pove, da je bil toženec pri njej po podpisu pogodbe z dne 15. 10. 1999, nato pa, da ji ni znano, da je zet prodal stanovanje, nato pa, da naj bi toženec hodil okoli nje šele po 5. 3. 2001, da s tožencem ni kontaktirala pred 15. 10. 1999, da je z zetom sklepala najemno pogodbo z namenom, da mu bo toženec posodil denar, da bo rešil avtomobil K., ve pa, da si je zet sposodil denar od V., da so denar vrnili, ter da je zet potreboval denar za kredit, ki si ga je izposodil od drugih. Te okoliščine potrjujejo, da ni verodostojna priča v tolikšni meri, da bi sodišče na podlagi njene izpovedbe prišlo do zaključka, da med tožnikom in tožencem ni bilo volje za sklenitev kupoprodajne pogodbe. Navajal je, da izpovedba te priče kaže, da je bil tožnik tisti, ki je izredno prefinjeno z obljubami premamil taščo, da mu je prodala stanovanje, ki naj bi ga zastavil, čeprav bi lahko samo podpisala morebitno posojilno pogodbo kot zastaviteljica. Tožnik ni imel namena vrniti stanovanja tašči, je pa očitno imel kreditne dolgove, ki jih ni mogel poplačati in je zato prepričal taščo, da mu je stanovanje prodala, da ga je lahko prodal naprej in tako prišel do stanovanja (verjetno prav: denarja). Dalje je toženec navajal, da izpovedbi tožnika in njegove žene nista prepričljivi o tem, da nista imela namena stanovanja prodati, in da je tožnik v posledici zaupanja tožencu sklenil kupoprodajno pogodbo, vendar z namenom, da bo ta služila za zavarovanje posojila v višini 15.000,00 DEM, oziroma kot je navedla tožnikova žena 10.000,00 DEM, izpovedbi sta nelogični. Priča - žena - po svoji izpovedbi ni bila zraven pri sklepanju pogodb, ni šla k notarju, kar kaže, da je tožnik posel prodaje vozil sam in ni hotel, da žena ve, da prodaja stanovanje. Ženi je pojasnil, da ga bo dal v zastavo, česar pa ni napravil, saj ga je prodal tožencu. Glede na kredite, s katerimi je imel opravka, je jasno vedel, kdaj gre za zastavo in kdaj za prodajo, njegova volja je bila stanovanje prodati, to izhaja tudi iz okoliščin prodaje. Pogodbo je sestavil odvetnik, tožnik jo je prebral, v podpis ni bil prisiljen, celih 14 dni je urejal prijavo prodaje pri davčni upravi in plačilo davka, je duševno zdrava oseba in dobro ve, kako se streže rečem, v zvezi s posojili in nakupi. Če to ne bi bila njegova volja, bi povprašal za strokovni nasvet, morebiti ne bi potrdil pogodbe na davčni upravi, ne bi je overil pri notarju in ne podpisal potrdila o prejemu kupnine. Okoliščine primera ne kažejo na zaključek, da ni bilo prave volje za sklenitev prodaje. Priča T. je izpovedala, da s tožencem ni bila sklenjena posojilna pogodba, ker tega ni zahteval in je neprepričljiva, ker je ta priča očitno dobro vedela, kdaj se nepremičnina prodaja in kdaj zastavi, saj je izpovedala, da so z V. sklenili pogodbo in stanovanje zastavili. Toženca so takoj, ko je zahteval najemnino in izročitev stanovanja, prijavili policiji, da je v postopku, še ne dokazuje protizakonitega ravnanja, to pa je očitno vplivalo na odločitev sodišča. Navajal je še, da če bi šlo za posojilo, bi tožnik sklenil posojilno pogodbo, v tem primeru bi morala tašča podpisati sporazum pri notarju in se zavezati po zakonu, da bo zapustila stanovanje v primeru prodaje zaradi neplačila. Takšne klavzule tožnik ne bi uspel prodati tašči, lažje je bilo prelisičiti jo, da mu proda stanovanje. Toženec je plačal celotno kupnino, njegova volja ni nikoli bila, da je šlo za posojilo, imel je namen stanovanje kupiti. Nepravilna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da sta stranki hoteli, da sklenjeni posel nastane le na videz, toženec ni hotel tega, to izhaja iz njegove izpovedbe. Ni bilo soglasnosti volj, da služi kupoprodajna pogodba za zavarovanje, kar bi stranki naknadno opredelili z aneksom. Sodišče ne pojasni s čim kupoprodajna pogodba tako globoko posega v moralo ter je neveljavna in nična. Zmotna je ugotovitev, da je pogodba neveljavna in nična, sodišče bi se moralo opredeliti, ali je neveljavna ali nična, glede tega je podana bistvena kršitev pravil postopka med izrekom in obrazložitvijo, ko sodišče ugotavlja, da je pogodba neveljavna, v obrazložitvi pa, da je nična. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je zavrnilo dokaz z zaslišanjem odvetnika A. M., ki je bil predlagan po potrebi, po mnenju sodišča tako predlagan dokaz ni dovoljen, toženec pa meni nasprotno, saj navedba po potrebi nakazuje zgolj na to, da bo sodišče odločilo o tem, ali bo predlogu sledilo ali ga bo zavrnilo. Navajal je še, da tožnik ni konkretiziral posojilodajalca, ni predložil posojilnih pogodb, da bi sodišče ugotovilo, kakšen je bil njegov dolg, ki ga odplačuje še sedaj, ni predlagal dokazov za trditve, da so jima (tožniku in njegovi ženi) hrano nosili prijatelji in K., kaj je bilo z avtomobilom K., kam je bil dolžan in koliko. Vse navedbe tožnika in prič o tem so dokazno nepodrpte, kar kaže, da niso resnične, če bi sodišče takšno sodbo obdržalo v veljavi, lahko nastane model za tiste, ki so sklenili kupoprodajne pogodbe, pa so si nato premislili in bi na tak način zahtevali, da so pogodbe neveljavne, nične.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljena je pritožbena trditev o obremenjenosti izpodbijane sodbe z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (smiselno iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP) zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje v izrek svoje sodbe zapisalo, da je kupoprodajna pogodba neveljavna, v obrazložitev pa, da je nična. S tožbenim zahtevkom je tožnik uveljavljal ugotovitev neveljavnosti kupoprodajne pogodbe kot posledico ničnosti zaradi njene navideznosti, kot razlog ničnosti je torej zatrjeval navideznost pogodbe. Neveljavnost pa je pravni pojem, ki obsega ničnost in izpodbojnost. Iz tožbene trditvene podlage je razvidno, da tožnik uveljavlja neveljavnost v posledici ničnosti, ko trdi, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili 19. 12. 2000, navidezna pogodba, ker ni bila njuna resnična volja skleniti kupoprodajne pogodbe, temveč posojilno pogodbo, s katero bi tožnik pridobil od toženca posojilo, in s katero bi dogovorila, da bi po poplačilu posojila sporazumno razveljavila kupoprodajno pogodbo in vzpostavila prejšnje stanje glede lastništva predmeta kupoprodajne pogodbe (stanovanja). Dogovor o posojilu pa bi naknadno zapisala v aneks, do sklenitve tega pa ni prišlo.

Sodišče prve stopnje je moralo torej za ugotovitev utemeljenosti tožbenega zahtevka za neveljavnost kupoprodajne pogodbe ugotoviti njeno ničnost kot predhodno vprašanje, kar je tudi ugotovilo, ko je ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba navidezna, torej zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Po določbi 66. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki je bil veljaven predpis v času sklenitve sporne pogodbe) je navidezna pogodba brez učinka med pogodbenima strankama, je torej nična, pravni posel za stranki ne velja, ker nista imeli volje skleniti takšnega posla. Odločilno dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje moralo ugotoviti glede na tožbeno trditveno podlago je, ali je res bila volja tožnika in toženca ob sklenitvi sporne pogodbe, da ta zanju ne velja, da torej tožnik na toženca ne prenese lastninske pravice na predmetu pogodbe, temveč to stori le navidezno zato, da bo od toženca pridobil posojilo.

Toženec v pritožbi navaja, da ne sprejema dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da ni bila volja pravdnih strank prenos lastninske pravice na predmetnem stanovanju od tožnika na toženca, da je bil ta pravni posel le navidezen, ker je bila prava volja pravdnih strank skleniti posojilno pogodbo.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so bile tožnikove trditve o odločilnih dejstvih naslednje:

da si je približno leto dni pred vložitvijo tožbe (te tožbe) od toženca izposodil 2.500,00 DEM po 10 % mesečni obrestni meri, vse listine v zvezi s tem posojilom si je zadržal toženec,

da sta tožnik in njegova žena ostala brez službe in je tožnik ponovno potreboval posojilo,

da sta tožnik in toženec dogovorila, da mu bo toženec pod pogojem sklenitve navidezne kupoprodajne pogodbe o prodaji stanovanja posodil 15.000,00 DEM, za to posojilo pa bosta v nadaljevanju sklenila aneks in v njem opredelila višino posojenega zneska, obresti, rok plačila in zavezo toženca, da po odplačilu dolga z novo pogodbo vrne stanovanje v last in posest tožniku,

da je toženec na račun tega dogovorjenega posojila izročil tožniku 100.000,00 SIT in nato še 150.000,00 SIT, v posojilo pa se je vračunal tudi znesek 75.000,00 SIT davka od prodaje stanovanja, razliko do dogovorjenega posojila naj bi tožnik prejel po sklenitvi kupoprodajne pogodbe in aneksa,

kupoprodajna pogodba je bila sklenjena 19. 12. 2000, bila je navidezna in namenjena zavarovanju posojila 15.000,00 DEM,

toženec se je po sklenitvi kupoprodajne pogodbe pričel izmikati sklenitvi aneksa in izročitvi posojila (denarja), nato pa zahteval, da tožnikova tašča zapusti stanovanje, tožniku pa pričel zatrjevati, da v kupoprodajni pogodbi piše, da je tožniku denar že dal, in da je stanovanje njegovo,

toženec tožniku ni dal niti dogovorjenega posojila in tudi ne kupnine po pogodbi.

Toženec pa je zatrjeval:

da ni verjetno, da bi toženec posodil tožniku 2.500,00 DEM, ne da bi ta zahteval potrdilo,

da si je tožnik izmislil zgodbo o tem, da je toženec ponudil tožniku posojilo pod pogojem sklenitve kupoprodajne pogodbe kot navideznega posla,

tožnik je zaradi svojih dolgov moral prodati stanovanje tožencu, ki mu je kupnino plačal, kot to izhaja kupoprodajne pogodbe,

šlo je zgolj za posel prodaje,

neresnične so tožnikove navedbe, da je terjav toženca za denar, in da naj bi mu toženec obljubil neko razliko denarja, katerega mu ni bil dolžan, verjetno je tožnik potreboval denar, smešno je, da bi tožnik za posojilo v takšnem znesku (po tožbenih trditvah) in za takšno vrednost sklenil kupoprodajno pogodbo ter podpisal vse listine in prav tako njegova tašča, ki je podpisala najemno pogodbo, česar verjetno ne bi storila, če stanovanje v resnici ne bi bilo prodano.

Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo naslednja dejstva:

da sta bila tožnik in njegovem žena v slabem finančnem stanju, ker sta ostala brez zaposlitve in dohodkov (ta ugotovitev ni pritožbeno izpodbijana),

da si je pri tožencu tožnik izposodil 2.500,00 DEM z 10 % mesečnimi obrestmi, toženec pa mu je kasneje (po dogovoru o posojilu 15.000,00 DEM) izročil še 100.000,00 SIT in 150.000,00 SIT oziroma 200.000,00 SIT in 3.000,00 DEM (kar ni pritožbeno izpodbijano),

da je potreboval tožnik več posojila in sta zato s tožencem dogovorila posojilo 15.000,00 DEM (to je pritožbeno izpodbijano),

da se tožnikovo finančno stanje po sklenitvi kupoprodajne pogodbe ni izboljšalo, ker njegova družina ni imela za hrano in so jim morali pomagati prijatelji (to je pritožbeno izpodbijano),

da toženec tožniku ni izročil denarja (to je pritožbeno izpodbijano),

da ni prišlo med njima do sklenitve aneksa, v katerem bi opredelila, da kupoprodajna pogodba služi kot zavarovanje posojila (kar tudi ni pritožbeno izpodbijano).

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je zgoraj navedena dejstva ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov. Obrazložilo je, da je verjelo izpovedbi tožnika, da je tožencu zaupal in da sta s tožencem sklenila kupoprodajno pogodbo z namenom, da bo ta služila kot zavarovanje za posojilo 15.000,00 DEM in da stanovanja ni imel prodati, ker je tožnikovo izpovedbo potrdila njegova žena priča L. T. in tudi tašča priča E. Ž.. Verjelo je tožniku, da mu toženec ni izročil v pogodbi navedenega denarja (kupnine), ker sta tožnikova žena in tašča potrdili, da tožnikova družina ni imela niti za hrano in ker po tožencu predlagana priča Š. v izpovedbi ni potrdil toženčeve trditve in izpovedbe o tem, da je denar oziroma kupnino izročil tožniku v avtu, temveč je ta priča izpovedala le, da je toženec v avtu štel denar, ni pa videl izročitve denarja tožniku, da je bil verjetno denar izročen tožniku pri notarju, čemur pa sodišče ni sledilo zato, ker tega toženec ni niti zatrjeval.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje kot pravilno, saj je celovita, sodišče je dokazno ocenilo vse izvedene dokaze, kot to zahteva določba 8. čl. ZPP in izvedeni dokazi res niso potrdili toženčevih navedb o tem, da je bila volja obeh pravdnih strank skleniti kupoprodajno pogodbo.

Pritožbena trditev, da tožnik ni predlagal dokazov za svojo trditev, da so njegovi družini nosili hrano prijatelji in Karitas, po presoji pritožbenega sodišča ni pravno relevantna. Tožnik tega dejstva ni navedel v trditveni podlagi za svoj tožbeni zahtevek, o tem dejstvu pa sta izpovedali priči tožnikova žena in tožnikova tašča. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe priče Š., ki ni potrdil toženčeve trditve o izročitvi kupnine oziroma denarja tožniku in izpovedb tožnikove žene in tašče svojo dokazno oceno o tem, da toženec ni dokazal izročitve denarja tožniku in svoj dejanski zaključek o dejstvu, da tožnik ni prejel denarja, podkrepilo z ugotovitvijo o pomoči prijateljev in Karitasa tožniki družini.

Toženec v pritožbi smiselno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec tožniku ni izročil kupnine, s tem, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni sledilo tožnikovim navedba, in da sodišče ni sledilo izpovedbi priče Š., da je videl toženca, ko je ta štel veliko denarja.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tožnikovo izpovedbo kot neverodostojno, saj je obrazložilo, da je glede izročitve denarja toženec izpovedal, da je izročil tožniku denar za kupnino v avtomobilu, tega pa priča Š. ni potrdila, saj je izpovedala le, da je toženca videla šteti denar, ni pa videla, kdo naj bi ta denar, ki ga je toženec prej štel, kam dal, kar res ne potrjuje toženčeve izpovedbe o tem dejstvu.

Sicer pa toženec v svojih trditvah pred sodiščem prve stopnje, ki so uvodoma povzete zgoraj, ni navedel okoliščin glede izročene kupnine tožniku, navedel je le (pod tč. I in III svojih navedb), da je kupnino plačal, v svoji izpovedbi (ki je dokaz), pa ni niti potrdil pogodbenega zapisa v II. odst. 3. čl. sporne pogodbe: "kupec je plačal kupnino ob podpisu pogodbe ...", pri čemer je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo (in to tudi ni pritožbeno izpodbijano), da je pogodba bila sklenjena 19. 12. 2000, toženec pa tudi v pritožbi sam navaja, da je tožnik pogodbo podpisal potem, ko jo je v dveh minutah prebral in nato v nadaljnjih 14 dneh urejal prijavo prodaje pri davčni upravi.

Glede na neizpodbijana dejstva o slabem finančnem stanju in zadolženosti tožnika v času sklenitve sporne pogodbe, da je toženec tožniku izročil posojilo 2.500,00 DEM in potem še 100.000,00 SIT in 150.000,00 SIT oz. 200.000,00 SIT in 3.000,00 DEM ter ob dejstvu, da toženec tožniku ni izročil denarja oz. kupnine po sporni pogodbi, ki ga toženec ni uspel izpodbiti s pritožbo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je sporna pogodba navidezna, ker sta stranki zavestno in hote zapisali to, kar ni njuna resnična volja in sta hoteli, da posel, opredeljen v sporni pogodbi, nastane le na videz. Dejstvo, da do sklenitve druge, posojilne pogodbe, potem sploh ni prišlo, pa ni odločilno za presojo o navideznosti kupoprodajne pogodbe.

Iz podatkov v spisu (razpravni zapisnik o prvi glavni obravnavi na list. št. ...-...) izhaja, da je bil tožnikov dokazni predlog: "po potrebi naj se zasliši odvetnik A. M.", torej to ni bil toženčev dokazni predlog, zato je pravno nerelevantna toženčeva pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem odvetnika A. M.

Po presoji pritožbenega sodišča pa so nedovoljene pritožbene novote (I. odst. 337. čl. ZPP) pritožbene navedbe:

če bi šlo za posojilo, bi tožnik sklenil posojilno pogodbo, vendar bi morala tašča v tem primeru podpisati sporazum pri notarju in se zavezati po zakonu, da bo zapustila stanovanje v primeru prodaje zaradi neplačila, takšne klavzule pred notarjem, ki bi taščo moral na to opozoriti, seveda tožnik ne bi uspel prodati tašči,

tožnik je posel prodaje očitno vodil sam, saj ni hotel, da žena točno ve, da prodaja stanovanje, ženi je pač pojasnil, da ga bo dal v zastavo, kar pa ni naredil.

Takih navedb toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal, v pritožbi pa ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti pravočasno pred sodiščem prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Druge pritožbene navedbe, in sicer o tem, da tožnik svojih dolgov nikoli ni konkretiziral, so pravno nerelevantne ob dejstvu, da je toženec sam navajal obstoj tožnikove zadolženosti v času sklenitve sporne pogodbe.

Po presoji pritožbenega sodišča ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da je sporna pogodba navidezna in zato nična ter (posledično) neveljavna, za presojo utemeljenosti zahtevka ni pravno relevanten še zaključek sodišča prve stopnje o kršitvi načel morale in temeljnih načel pravnega reda s sklenitvijo sporne pogodbe, saj za ničnost zadošča ugotovitev o navideznosti posla.

Toženec v pritožbi ni izrecno izpodbijal odločitve sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka, uraden preizkus pa je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je ugotovilo še, da tudi sicer izpodbijana sodba ni obremenjena s takšnimi kršitvami določb pravdnega postopka.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče sprejelo zaključek, da je pritožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. čl. ZPP).

Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 165. čl. ZPP v zv. s I. odst. 154. čl. ZPP).