VSM sodba I Cp 685/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je darilna pogodba z dne 08.12.2005, s katero je podaril tožencu nepremičnino parc. št.381...ki je vpisana v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v ..., brez učinka do tožnice do višine njene terjatve v znesku 10,034.010,34 SIT (sedaj 41.871,18 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08.12.2005 dalje do plačila (točka 1 zahtevka); da je toženec dolžan dopustiti prodajo navedene nepremičnine, opisane pod točko 1 do poplačila tožničine terjatve (točka 2 zahtevka) in na povrnitev pravdnih stroškov (točka 3 zahtevka) kot neutemeljen zavrnilo. V isti odločbi je s sklepom odredilo izbris zaznambe začasne odredbe z vknjižbo prepovedi odtujitve in obremenitve sporne nepremičnine pri nepremičnini parc. št. 381... . Zoper to odločitev ni pritožbe. Glede na uspeh v pravdi pa je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 1.988,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 15-dnevnega paricijskega roka do plačila.

Proti citirani sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, ob smiselnem uveljavljanju pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb procesnega prava in zmotne uporabe materialnega prava ter s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri celotne ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno razveljavitev te in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot bistveno kršitev določb procesnega prava pritožba očita sodišču prve stopnje v tem, da je kršilo splošno načelo procesnega prava, to je razpravno načelo, ki je povzeto v 7. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP, po katerem lahko sodišče svojo odločitev opre zgolj na navajanja pravdnih strank, tožena stranka pa se v svojih vlogah tekom postopka niti ni sklicevala na pomanjkanje postavke neplačevitosti dolžnika in tako njeni ugovori niso potekali v smeri izpostavljanja pomanjkanja postavke o neplačevitosti dolžnika kot fizične osebe. Po pregledu in preizkusu zadeve v navedeni smeri pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšnemu pritožbenemu očitku ni moč pritrditi. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker tožeči stranki ni uspelo dokazati pogoja neplačevitosti svojega dolžnika, ki je eden izmed bistvenih pogojev za uveljavljanje izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika, ta ugovor pa je tožena stranka postavila že v odgovoru na tožbo, ko je navedla, da tožnica niti ni izkazala neplačevitosti svojega dolžnika - toženčevega očeta (l. št. 26 v spisu). Pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo zmotno uporabo določbe procesnega prava, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb procesnega prava relativnega značaja, so tako v nasprotju s podatki v spisu in zato očitana bistvena kršitev ni podana, ker pa pri pregledu in preizkusu zadeve v smeri uradno upoštevnih bistvenih kršitev - drugi odstavek 350. člena ZPP pritožbeno sodišče teh ni našlo, ta pritožbeni razlog ni podan.

Tudi ni moč pritrditi nadaljnjemu očitanemu pritožbenemu razlogu o zmotni uporabi materialnega prava. Glede na trditveno in dokazno podlago tožeče stranke je namreč sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala enega izmed bistvenih vsebinskih pogojev za uveljavljanje izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, to je njegove neplačevitosti. Že njena trditvena podlaga v tej smeri, ko v tožbi zatrjuje samo, da "oče toženca drugega premoženja večje vrednosti nima", je skopa, za takšno njeno trditev pa tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, kar pomeni, da so njena pavšalna tovrstna zatrjevanja ostala nedokazana. Zakonsko besedilo drugega odstavka 255. člena Obligacijskega zakonika - OZ namreč jasno kaže, da mora biti podana neplačevitost kot objektivno stanje, ko lahko do izpodbijanja pravnih dejanj pride samo, če dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika. Dokazno breme objektivne neplačevitosti je na upniku. Kot je zaključilo sodišče prve stopnje, je viden dokaz dolžnikove neplačevitosti dejstvo, da je bila delno ali v celoti neuspešna izvršba denarne terjatve na dolžnikovo premoženje, kar pa da v obravnavanem primeru ni bilo storjeno. To je sicer res, vendar poleg neuspešne izvršbe na dolžnikovo premoženje so lahko znak dolžnikove neplačevitosti tudi druge okoliščine (primeroma navedene v komentarju OZ pri določbi 255. člena), katerih pa tožeča stranka, ki izvršbe zoper dolžnika ni vložila, niti ni zatrjevala; njena trditev, da dolžnik po pozivu dolga ni prostovoljno poravnal, pa ne zadošča standardu neplačevitosti dolžnika, saj, če slednji noče izpolniti svoje obveznosti in mora zato upnik vložiti tožbo in sodno zahtevati izpolnitev, pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj še ni podan. Ta pogoj je namreč izpolnjen samo v primeru, ko dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika. Pritožba ima sicer prav, da uveljavljanje prisilne izterjave terjatve v izvršilnem postopku ni pogoj za ugotovitev dolžnikove neplačevitosti in da lahko tudi druge okoliščine kažejo na njegovo neplačevitost, kar je že navedeno, vendar pri tem pozablja, da tožeča stranka teh okoliščin ni zatrjevala in za svojo skopo navedbo, da dolžnik drugega premoženja večje vrednosti nima, tudi ni predložila nobenega dokaza. V pripravljalni vlogi z dne 04.01.2008 je sicer navajala, da nikoli ni vnovčila kakršnekoli menice, saj "menice niti niso bile vnovčljive", vendar tudi za to trditev ni predložila nobenega dokaza, sicer pa je bila z navajanjem tega dejstva prekludirana.

Pritožba ima tudi prav, da, glede na zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni vložila izvršbe proti dolžniku in zato ni dokazala njegove neplačevitosti, bi sklicevanje upnikov na neuspešnost poplačila v izvršilnem postopku lahko glede na trajanje izvršilnih postopkov pomenilo veliko verjetnost, da bi upniki zaradi prepozne pridobitve sklepa o neuspešni izvršbi zoper dolžnike tudi zamudili kratke zakonske roke za vložitve izpodbojnih tožb, kar pa s stališča varovanja dolžnika ni sprejemljivo. Ravno zato pa izvršba na premoženje dolžnika ni pogoj za vložitev izpodbojne tožbe, temveč je pogoj ugotovitev neplačevitosti dolžnika, česar pa, kot je že navedeno, tožeča stranka v tem postopku ni dokazala.

Neuspela izvršba na premoženje dolžnika je viden znak o njegovi neplačevitosti, pri čemer pa ni potrebno, da bi neuspešno izvršbo vodil upnik, ki izpodbija dolžnikovo pravno dejanje ter zadošča, da je bil z izvršbo neuspešen katerikoli dolžnikov upnik, kar smiselno v pritožbi trdi pritožnica, ko se sklicuje na dokaz, ki ga je v spis priložila sama tožena stranka, in sicer sklep Okrajnega sodišča v ... pod opr. št. ... z dne 18.11.2005, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da se izvršba zaradi izterjave preživnine, ki jo je vložila tožena stranka zoper dolžnika, nadaljuje z novim izvršilnim sredstvom, in sicer prodajo dolžnikovih premičnin. Vendar tega dokaza sodišče prve stopnje ni moglo uporabiti kot dokaza za dejstva, ki jih je pavšalno zatrjevala tožeča stranka. Po 7. členu ZPP morajo namreč stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, v skladu z 212. členom ZPP pa mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Ravno zato dokaza, ki ga je nasprotna stranka predlagala za svojo trditev, sodišče ne more uporabiti za dokazovanje dejstev druge stranke, ki jih niti ni zatrjevala. Sicer pa tudi takšen dokaz tožene stranke še ne pomeni, da je bila izvršba neuspešna; nenazadnje pa ta pritožbena izvajanja pomenijo nedopustno pritožbeno novoto, kot tudi pritožbena izvajanja, da je tožeča stranka poskušala vnovčiti menice, ki so služile zavarovanju dolga po kreditnih pogodbah s podjetji ter da je nevnovčljivost menic v končni posledici pripeljala do nastopa osebnega poroštva dolžnika. Tožeča stranka namreč ne navaja, zakaj teh dejstev ni mogla pravočasno uveljavljati že v postopku na prvi stopnji.

Glede na navedeno pritožbi ni bilo moč priznati uspeha, zato jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje - 353. člen ZPP.

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.