VSC sodba PRp 267/2008

Pritožba zagovornika obdolženega V. K. se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba o prekršku sodišča prve stopnje potrdi.
Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – povprečnino v višini 250,00 (dvesto petdeset 00/100) EUR.

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje obd. V. K. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po D točki IV. odst. 130. čl. ZVCP-1 in mu je izreklo globo v višini 500,75 EUR, 10 kazenskih točk v cestnem prometu zaradi prekrška storjenega z motornim vozilom B kategorije in prepoved vožnje motornih vozil B kategorije v trajanju 1 meseca, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov postopka – povprečnine v višini 85,00 EUR.

Zoper takšno sodbo o prekršku se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zaradi kršitve predpisa, ki določa prekršek in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Ob pregledu zadeve v okviru uradnega preizkusa sodbe o prekršku sodišča prve stopnje v skladu z določbo 159. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bila podana kršitev določb postopka o prekršku in tudi ne kršitev materialnega prava v škodo obdolženca.

V zvezi s pritožbenimi navedbami glede bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko naj obdolžencu ne bi omogočilo, da poda svoj zagovor ob navzočnosti zagovornika, zaradi česar se na zaslišanju obdolženec sploh ni zagovarjal, in da mu je bilo dano na voljo premalo časa, da si poišče zagovornika v postopku o prekršku, ker odvetniki neradi prevzemajo te zadeve v delo, pritožbeno sodišče poudarja, da so te pritožbene navedbe neutemeljene. Obdolžencu nista bili kršeni niti pravica do zaslišanja (čl. 69/I ZP-1), niti pravica do obrambe po zagovorniku. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je obdolženec bil tako v vabilu na zaslišanje za dne 08.06.2006 (list. št. ... spisa), kot tudi v vabilu na zaslišanje za dne 22.03.2007 (list. št. ... spisa), opozorjen, da ima pravico vzeti si zagovornika, ki je lahko navzoč pri zaslišanju (čl. 90/II ZP-1). Obe vabili sta mu bili vročeni po 123. čl. Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in sicer prvo dne 29.05.2006, drugo vabilo pa dne 06.03.2007, torej je imel od prejema prvega vabila do dneva zaslišanja na voljo skoraj eno leto časa, od prejema drugega vabila pa več kot 15 dni, da si poišče zagovornika in pripravi zagovor. Poleg tega je sodišče prve stopnje obdolžencu na njegovo prošnjo dodelilo še 14 dnevni rok (list. št. ... spisa), v katerem bi lahko vložil pisni zagovor in predložil dokaze. Tudi v tem dodatnem roku si ni poiskal zagovornika, temveč je 06.04.2007 vložil laično vlogo, v kateri je prosil sodišče naj preveri, ali omenjena zadeva ne spada med zadeve, ki jih je dosegla abolicija in v kolikor temu ne bi bilo tako, naj sodišče razpiše ponovni datum obravnave, do katerega bi se lahko posvetoval z zagovornikom, ker dotedanji zagovornik njegovega primera zaradi prezasedenosti ni mogel prevzeti. Čeprav v postopku o prekršku zagovornik ni obvezen, je sodišče obdolžencu dalo na voljo dovolj časa, da si priskrbi zagovornika, vendar te možnosti ni izkoristil. Prav tako ob zaslišanju ni hotel podati zagovor, kar je njegova pravica in ne obveznost, kot je bil opozorjen v vabilih na zaslišanje in ob zaslišanju v skladu s 114. in 115. členom ZP-1. Ker pravice do zagovora (po odvetniku) ni izkoristil niti po tem, ko mu je sodišče prve stopnje po zaslišanju odobrilo dodatni 14 dnevni rok za vložitev pisnega zagovora, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je o zadevi odločilo tako, da je njegove navedbe ob zaslišanju upoštevalo kot izjavo, da se ne želi zagovarjati, do navedb o aboliciji, ki jih je izpostavil v vlogi z dne 06.04.2007, ki jo je v tem delu smiselno štelo za zagovor, pa se je celo izrecno opredelilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku.

V zvezi s pritožbenimi navedbami glede nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obdolženec bil v vabilih na zaslišanje in tudi na zaslišanju opozorjen v smislu II. odst. 115. čl. ZP-1, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, ker jih sicer kasneje v postopku ne bo mogel uveljavljati, vendar kljub takšnemu opozorilu do konca postopka na prvi stopnji tj. do odločitve o prekršku niti ob zaslišanju, niti v svoji vlogi z dne 06.04.2007 ni navedel pravno pomembnih nobenih dejstev ali dokazov v zvezi s samim prekrškom. Zato sedanje zatrjevanje v pritožbi, da ga policist ni napotil na strokovni pregled oz. mu ga ni odredil, predstavljajo glede na zgoraj navedeno nedovoljeno pritožbeno novoto, saj je takšno dejstvo bilo obdolžencu znano že ob zaslišanju, pa ga ni hotel izpostaviti, ker se ni želel zagovarjati in tako glede tega novega dejstva ni izkazal za verjetno, da ga v postopku na prvi stopnji brez svoje krivde ni mogel uveljaviti (čl. 157/III ZP-1). Pritožba zato prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da je dejansko stanje ugotovilo nepravilno in nepopolno. Prekršek po čl. 130/IV D ZVCP-1 stori voznik, ki ravna v nasprotju z določbo II. odstavka istega člena in ima več kot ima več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je sodišče prve stopnje po zaslišanju obdolženca, ki se ni želel zagovarjati, izvedlo dokazni postopek, v katerem je prebralo zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom in potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja z dne 08.04.2005 ter zaslišalo priči P. K. in M. L., policista PP M. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ocenilo izvedene dokaze vsakega zase in v medsebojni povezavi ter po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo in razumno obrazložilo presojo izvedenih dokazov. Tako kot sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da so dne 08.04.2005 policisti ustavili obdolženca kot voznika osebnega vozila ter mu zaradi očitnih znakov alkoholiziranosti odredili preizkus z alkotestom, v katerega je obdolženec pristal in ga tudi opravil, ker pa zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti brez razloga ni hotel podpisati, se je štelo, da se z rezultatom, ki ga je pokazal alkotest 1,37 grama alkohola na kilogram krvi, na samem kraju ni strinjal, zaradi česar mu je bil odrejen strokovni pregled, ki ga je prav tako brez navajanja razlogov odklonil, kar vse je tudi navedeno v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti in sta potrdili tudi zaslišani priči. Pravilen pa je tudi pritožbeno izpodbijan zaključek prvostopenjskega sodišča, da se je z odklonitvijo naknadno odrejenega strokovnega pregleda zaradi nepodpisa zapisnika, obdolženec odpovedal svoji pravici preveriti rezultat alkotesta s strokovnim pregledom, s tem pa hkrati izrazil strinjanje s prvotno ugotovljenim rezultatom. Takšen zaključek prvostopenjskega sodišča je namreč v skladu z odločbama Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up 621/03 z dne 02.12.2004 (objavljena v Ur. listu RS št. 136/2004) in št. Up-33/01 z dne 18. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 5/2003). V teh dveh odločbah je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da je v primerih, ko obdolženec odkloni podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom in naknadno odkloni tudi strokovni pregled, ki mu je bil odrejen zaradi oporekanja rezultatu preizkusa alkoholiziranosti, edina z Ustavo skladna razlaga določb ZVCP tista, po kateri je treba šteti, da se udeleženec, ki naknadno odkloni strokovni pregled, strinja s prvotno ugotovitvijo stopnje alkohola v krvi, saj bi drugačna razlaga v tem primeru lahko pripeljala do tega, da bi bil udeleženec, ki je uporabil pravico, ki mu jo daje zakon, kaznovan strožje, kakor bi bil kaznovan za prvotno in zgolj z njegove strani ugovarjano ugotovitev stopnje alkohola v njegovem organizmu. Zato so pritožbene navedbe, da je sodišče nepravilno tolmačilo zakon, ko je štelo napotitev na strokovni pregled za pravico kršitelja in ne kot policistovo dolžnost in da je neupravičeno domnevalo obdolženčevo priznanje prvotno ugotovljenega rezultata, neutemeljene. Glede na vsa pravilno ugotovljena dejstva pa je prvostopenjsko sodišče obdolžencu tudi utemeljeno očitalo, da je prekršek storil z naklepom.

Ob preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bile obdolžencu glavna in stranski sankciji izrečene v z zakonom predpisanih mejah, saj je za prekršek kot ga je storil obdolženec, po čl. 130/IV D ZVCP-1 v času storitve prekrška bila predpisana globa najmanj 500,75 EUR ter stranski sankciji 10 kazenskih točk v cestnem prometu, ki se po čl. 59 ZP-1C lahko izrečejo le v najnižjem številu, in prepoved vožnje motornega vozila, ki se v skladu s čl. 23/II ZP-1 lahko izreče v trajanju od enega meseca do enega leta. Pri odmeri sankcije je sodišče tudi primerno upoštevalo okoliščine, ki po 26. členu ZP-1 vplivajo na to ali naj bo sankcija manjša ali večja in to tudi obrazložilo ter tako obdolžencu izreklo globo na spodnji meji predpisane globe, predpisano število 10 kazenskih točk ter prepoved vožnje v najkrajšem možnem trajanju 1 meseca.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo o prekršku sodišča prve stopnje potrdilo (III. odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, o katerih je sodišče odločilo na podlagi 147. člena ZP-1, povprečnino pa določilo glede na trajanje in zamotanost postopka in glede na obdolženčeve premoženjske razmere, ki so razvidne iz spisa (II. odst. 143. člena ZP-1) ter v mejah določenih s Pravilnikom o stroških postopka o prekršku.