VSC sklep Cp 1158/2007

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Odločitev o stroških se pridrži do končne odločitve.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 108.985,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožeča stranka plačevala soprispevek za oskrbnino Š. P. v času njenega bivanja v Z. za duševno in živčno bolne, v višini razlike med stroški zavodskega varstva in deleža družinske pokojnine, ki skupaj z nadomestilom za invalidnost ni dosegla mesečnih stroškov domske oskrbe. Po mnenju prvostopenjskega sodišča terjatev tožeče stranke ni zastarala, ker so pogoji za uveljavljanje terjatve tožeče stranke nastopile šele s smrtjo Š. P., ki je bila ob smrti tudi lastnica nepremičnine. Štelo je, da je tožeča stranka dokazala terjatev po temelju in po višini, z odločbama, fotokopijami evidenčnih kartic ter mnenjem izvedenke. Obrazložilo je, da tožena stranka ni ugovarjala zahtevku po višini do višine podedovanega premoženja, pa tega ni storila. Sodišče je zaključilo, da je tožena stranka na podlagi 128. čl. Zakona o dedovanju (ZD) dolžna plačati njeno terjatev, ker je po pokojni hčerki podedovala njeno premoženje.

Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Navedla je, da je tožeča stranka postavila napačen zahtevek, ker bi po 128. čl ZD lahko zahtevala le zapuščino do vrednosti nudene pomoči, ne pa vrednost pomoči v denarju. Menila je, da je toženka zahtevala povprečno takšen znesek za doplačilo oskrbe, kot taka oskrba ne znaša niti danes. Sodišču prve stopnje je očitala, da ni upoštevalo določbe 142. čl. ZD, ki omejuje odgovornost dedičev za dolgove zapustnika, terjatev, ki ji jo je naložilo v plačilo sodišče prve stopnje, pa presega vrednost premoženja. Menila je tudi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je med plačevanjem doplačil s strani tožeče stranke, tožena stranka postala upravičena do nadomestila za invalidnost, prav tako pa je iz predloženih fotokopij plačil razlike izhaja en znesek, nikjer pa ni upoštevano, da ta znesek, ki ga je tožnica nakazovala H., predstavlja dejansko del nadomestila za invalidnost ter del pokojnine, ki ga je nakazovala toženka. Za doplačilo razlike zavezana toženka, pa te razlike ni dokazala, niti predočila sodišču, kakšne prejemke je prejemala od drugih inštitucij za Š. P. Sodišču je pri tem očitalo, da se ni oziralo na pripombe tožene stranke, pač pa verjelo fotokopijam in na tej podlagi izdelanemu izvedenskemu mnenju. Menila je tudi, da bi sodišče prve stopnje samo moralo opraviti poizvedbe pri CSD in zahtevati, da tožeča stranka predloži dokaze o prejemkih s strani toženke. Menila je, da je sodišče prve stopnje neodgovorno postopalo, ker se ni trudilo raziskati v Z. H., kolikšna je pravilna razlika med plačili, ni upoštevalo obdobja devalvacije in uporabilo brez kakršnekoli lastne presoje, od obeh možnih variant izvedenke, najvišjo, ter sodišču prve stopnje očitalo, da ni razumelo ugotavljanja razlik. Navedla je še, da je zahtevala predložitev originalov kartic oz. potrdil o plačilu, ne pa le nekih nežigosanih fotokopij. Menila je tudi, da je terjatev tožeče stranke že zdavnaj zastarala in predlagala spremembo odločitev, sicer pa razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbene trditve tožene stranke, da je zahtevek tožeče stranke v nasprotju z njeno pravico po 128. čl. ZD, niso utemeljene. Tožena stranka je, s tem ko je v zapuščinskem postopku sprejela zapuščino, ki bi sicer bila predmet omejitve dedovanja po citirani določbi, sama sprejela takšno obliko svoje obveznosti. Do dedovanja po I. odst. 128. čl. ZD sploh ne pride, če se to zaradi dane pomoči omeji. V takšni situaciji ima tožeča stranka pravico zahtevati v denarni obliki, kar ji gre po 128. čl. ZD.

V pritožbi tožena stranka utemeljeno navaja, da je predlagala dokaze, ki naj bi izkazovali, da je v večji meri, kot to ugotavlja prvostopenjsko sodišče, oskrbo krila zapustnica iz lastnih virov. Tako je tožena stranka na prvi glavni obravnavi po pridobitvi izvedenskega mnenja ugovarjala bistvenemu zvišanju tožbenega zahtevka in predlagala, kot pritožbeno ponavlja, da tožeča stranka predloži originale potrdil o plačilih, ter o prejemkih za zapustnico. Predlagala je, da tožeča stranka dokaže, koliko je znašala razlika med ceno oskrbe in zneskom, ki ga je tožeča stranka zagotavljala iz lastnih virov kot pomoč. Tak dokaz pa je sodišče prve stopnje zavrnilo kot prepozen (IV. odst. 286. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče meni, da je takšno stališče prvostopenjskega sodišča napačno. Sodišče bi moralo upoštevati, da je predlog tožena stranka podala šele po izvedenskem mnenju, ki je bistveno spremenilo pravdna razmerja med strankama. Tožeča stranka je namreč ob za njo ugodnem izvedenskem mnenju izvedenke finančne stroke, bistveno zvišala tožbeni zahtevek. Tožena stranka pa je šele po pribavi izvedenskega mnenja lahko uvidela, da sodišče prve stopnje pravdo vodi v smislu ugoditve zahtevka, zato je, če je menila, da dokazi tožeče stranke njenega zahtevka ne utemeljujejo, sprva lahko utemeljeno menila, da glede na dokazno breme tožeče stranke in na predložene dokaze, drugi dokazi niso potrebni. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je v tem primeru podana kršitev IV. odst. 286. čl. ZPP.

Pritožba tudi utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se sploh ni ukvarjalo z višino tožbenega zahtevka. Ravno višina je bila med pravdnima strankama najbolj sporna. Prvostopenjsko sodišče se je zadovoljilo zgolj z ugotovitvami: da je po odločbah bila tožeča stranka zavezana plačevati razliko v ceni oskrbe, da prejemki zapustnice niso zadoščali za plačevanje oskrbe, da izvedenka ni imela pomislekov pri uporabi fotokopij kartic tožeče stranke za zapustnico, da je izvedenka strokovno in prepričljivo zapolnila obdobje manjkajočih podatkov z izračunom ter da je izvedenka predstavila dve metodi izračuna višine dane pomoči, sodišče pa je izbralo višjo. Prav ima pritožba, ko navaja, da še vedno ni jasno, koliko znaša razlika med celotno oskrbo in plačili, ki jo je opravila tožena stranka oz. oskrbovanka sama. Tožeča stranka je bila zavezana za plačilo le navedene razlike v vrednostih. Višina obveznosti tožene stranke torej še vedno ni dokazana. Breme dokazovanja višine terjatve je v konkretni pravdi na tožeči stranki. Ne le, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj se mu je zneskovna višja varianta obračuna vrednosti v izvedenskem mnenju zdela bolj primerna, pač pa je prvostopenjsko sodišče nekritično povzelo izvedensko mnenje tudi za obdobje, za katerega niso obstajali nobeni drugi dokazi o plačilih, razen računska zapolnitev, ki jo je opravila izvedenka. Zmotno sodišče prve stopnje tudi obrazlaga, da izvedenka ni imela pomislekov o uporabi fotokopij plačil s strani tožeče stranke. Dokaze lahko dokazno oceni le sodišče, nikakor pa izvedenkina uporaba takih dokazov pri izdelavi mnenja, brez izraženih pomislekov, ni merilo, po katerem bi sodišče tehtalo dokaze. Sodišče samo odloči, katera dejstva šteje za dokazana z vestno in skrbno dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. čl. ZPP). Sodišče je s tem, ko je štelo razliko izvršenih doplačil za oskrbnino po tožeči stranki za dokazano, ravnalo v nasprotju z 215. čl. ZPP, ki določa, da sodišče, v kolikor na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Sodišče prve stopnje je, čeprav tožeča stranka ni dokazala doplačil, za katera je bila zavezana, štelo višino terjatve za dokazano in, kot je mogoče razumeti iz obrazložitve, očitno od tožene stranke pričakovalo, da dokaže nasprotno. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje uporabilo obrnjeno pravilo o dokaznem bremenu, s tem pa kršilo določbo 215. čl. ZPP.

Tožena stranka v preostalem navaja tudi nekaj neutemeljenih pritožbenih pripomb na izpodbijano sodbo. Tako navaja omejitev odgovornosti za zapustnikove dolgove (142. čl. ZD), ki bi prišla v poštev, če ne bi šlo za specialno ureditev po 128. čl. ZD. Neutemeljeno je tudi navedla, da bi sodišče moralo samo opravljati poizvedbe pri CSD, kar je očitno v nasprotju s I. odst. 7. čl. ZPP (načelo kontradiktornosti). Odločitev glede ugovora zastaranja pa bo sodišče prve stopnje moralo v ponovnem odločanju bolj prepričljivo obrazložiti.

Prvostopenjsko sodišče bo moralo v ponovnem odločanju na podlagi izvedenih dokazov (ob upoštevanju pravila iz II. odst. 362. čl. ZPP) ugotoviti, koliko znaša razlika, ki jo je bila tožeča stranka dolžna plačati kot doplačilo za oskrbo zapustnice, zaradi česar je nastala terjatev tožeče stranke v takšni višini. Pri tem pa bo moralo upoštevati določila 128. čl. ZD, ki določa omejitev, na podlagi katere je, po mnenju pritožbenega sodišča, dokazno breme tožeče stranke, o tem, da ima pravico uveljavljati plačilo le do višine vrednosti podedovanega premoženja. To pa pomeni, da, glede na dikcijo 128. čl. ZD, sodišče ne sme naložiti toženi stranki višje plačilo, kot je vrednost podedovanega premoženja. To pa pomeni, da je dokazno breme glede vrednosti na strani tožeče stranke. Uporabiti bo moralo tudi določbo 215. čl. ZPP in glede dejstev, za katera niso bili ponujeni dokazi, sklepati po pravilu o dokaznem bremenu. Če bo zaključilo, da so dokazi, ki jih je predlagala tožeča stranka takšni, da dokazujejo višino doplačil tožeče stranke, pa v skladu s II. odst. 286. čl. ZPP dopustiti predlagane dokaze tožene stranke, ki jih je neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških je pritožbeno sodišče na podlagi s III. odst. 165. čl. ZPP pridržalo do končne odločitve.